Francoski filozof Alain Badiou je imel pred kratkim (2. decembra 2012) predavanje na konferenci v Amsterdamu z naslovom Kako spremeniti svet?; njegovo predavanje je imelo preprost naslov Biti srečen. Sklepati smemo, da ima spreminjanje sveta veliko skupnega s srečo. To pa je čisto nekaj drugega kot kapitalistična tiranija izbir, večno nakupovanje poceni blaga s Kitajske po trgovinah, ki simulirajo, da so mesta, kopičenje pametnih telefonov in brezmejno pošiljanje sporočil komurkoli. A najprej o spreminjanju sveta.
Dogodki v Braziliji, Grčiji, Turčiji, Siriji, včerajšnji vojaški poseg v Egiptu, če naštejem le nekatere, nikakor niso naključni. So le uvod.
Na dan državnosti sem gledal delček prireditve v mariborskem Ljudskem vrtu, kjer so nastopali otroci, tam pa je bil prisoten tudi slovenski predsednik. Otroci so peli zimzelene pesmi, predsednik pa je prešerne volje prisostvoval dogodku. Vse skupaj bi lahko bilo zelo simpatično, saj nastopu mladine res ni bilo kaj oporekati – peli so ubrano in s svojo izvedbo nekaterih znanih popevk izžarevali tisto, kar sicer danes tako pogosto manjka: voljo do življenja in upanje, s katerim človek zre v svet. Kljub temu prvemu prijetnemu vtisu, pa je gledalca lahko zbodlo neko dejstvo (to se je zgodilo piscu te kolumne), zaradi katere je dogodek dobil povsem drugačen značaj.
Deloma zaradi globoke družbeno-ekonomsko-ekološke krize, deloma pa zaradi sprememb, ki izhajajo iz novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilna tehnologija, spletna socialna omrežja), se prav zdaj odvija izjemno pomembna preobrazba ekonomskega in s tem celotnega družbenega sistema. Pred našimi očmi počasi nastaja tako imenovana lažja civilizacija, v kateri se bistveno spreminja naš odnos do materialnih dobrin.
Naslov te kolumne sodi v skupino kratk(oumn)ih vicev, v družbo z nemško površnostjo, skandinavsko toplino, italijansko umirjenostjo in balkansko strokovnostjo. H kolateralni škodi slovenskega naj-bi-bil-humorja sodi tudi razlaga vica … A kot znajo biti Nemci površni, Skandinavci topli, Italijani umirjeni in Balkanci strokovno podkovani, znamo biti tudi Slovenci smešni. In kot marsikaj dobrega in slabega, česar »ni nikjer drugje kot pri nas,« je tudi naš humor edinstven.
Tokrat objavljamo nekaj odlomkov ocene korupcijske izpostavljenosti FIHO, ki jo je Komisija za preprečevanje korupcije oblikovala že 5.10.2011. A kot da se nič ni zgodilo se poslanke in poslanci, vsakokratna vlada in vsakokratni minister/ca za delo družino in socialne zadeve še kar naprej zatiskajo oči. “Iz ustavne ureditve, torej tudi v primeru dejavnosti Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij – FIHO, izhaja, da javna finančna sredstva, s katerimi razpolaga, niso namenjena le financiranju invalidskih in humanitarnih organizacij kot takih, temveč uresničevanju ukrepov države in javnega interesa za izboljšanje kakovosti življenja socialno šibkejših članov družbene skupnosti, zlasti invalidov, ki jim Ustava v 52. členu namenja posebno varstvo.
Razmišljanje o dialektiki kapitalizma želim začeti z nekoliko nenavadnim vprašanjem, ki pa nas bo privedlo v samo jedro kapitalističnega sveta. Ali obstaja v Sloveniji, ki je svobodna in demokratična država, kolektivno intelektualno delo? Na prvi pogled vsekakor obstaja. Kaj pa pokaže natančnejša analiza?
Kaj je pravzaprav osrednje sporočilo zahtev protestnikov od Brazilije do Turčije, od Bolgarije do Španije, od Grčije do arabskih držav, od Slovenije do Kanade, od kairskega trga Tahrir, parka Zuccotti v New Yorku do istanbulskega trga Taksim in tako naprej. Bi lahko izluščili bistvene poudarke teh protestov in pisane palete gibanj, ki se skorajda dnevno porajajo po vsem svetu?
»... we owe it to ourselves to understand the fundamentals of this technology called money in order to be effective participants in the economic transformation that is happening around us...”
V teh žalostnih časih, ko se zdi, da se nam je kot družbi docela zalomilo in ko vtis vsesplošne izčrpanosti, pa tudi mentalnega siromaštva še posebej podčrtuje pomanjkanje vsakršne vizije ter osnovnega razumevanja življenja v zgodbah, ki nam jih servirajo mediji, je docela na mestu vprašanje ali živimo preko svojih zmožnosti.