V tretjem svetu je turistova dolžnost, da se sprehodi skozi tržnico ter se navdušuje nad vonji, barvami, raznolikostjo in okusi – hrane. Nad čim drugim se skoraj ne more, kajti ob hrani ima na voljo le še kakšno grmadico suhe robe ter nekaj zaplat blaga in usnja.

Pa se res rešuje državo in njene državljane ali se ponovno na račun in na plečih državljanov rešuje banke? Vprašanje je seveda zgolj retorično, saj je odgovor vsakomur povsem jasen. Zato se še toliko bolj zdi noro, da pristajamo na takšno igro, ki neizogibno vodi le v našo pogubo in ne v boljšo prihodnost, svetlejše čase.

Vlada Alenke Bratušek zgolj nadaljuje delo vlade Janeza Janše; ista agenda, malenkost drugačna retorika, enake prioritete. Ključna razlika je v bistvu samo ena in sicer, nova vlada si je kot prioriteto zadala »umiritev političnih strasti« (karkoli že to lahko pomeni), za prejšnjo pa se je nasprotno zdelo, da je dobesedno z določenim namenom podžigala strasti.

Friedrich Nietzsche je v delu z naslovom Filozofija v tragičnem obdobju Grkov (Philosophie im tragischen Zeitalter der Griechen) pokazal, da tragičnost človeške eksistence ni toliko v tem, da ga lahko doletijo nesreče in krize, zaradi katerih trpi, temveč je predvsem v tem, da mora vsak posameznik plačati določeno ceno za lastni obstoj. Torej je v radikalnem smislu že sama eksistenca človeških bitij zaznamovana s smrtjo, z izginotjem v nedoločljivem, ki so ga Stari imenovali apeiron. Nietzsche je imel zato prav, ko je dejal, da bi morali ljudje toliko bolj izkoristiti eksistenco, ki jo imajo na voljo, namesto da še povečujejo lastno bedo. V časih kriz je to še pomembnejše. Oglejmo si podrobnosti.

Edino ženske znajo vzgajati otroke, saj je vzgajanje v njihovi naravi. Je njihovo bistvo. Moški, katerih bistvo je seveda povsem drugačno, nimajo pojma o vzgajanju otrok. Ženske so pravzaprav samo zato na svetu, da rojevajo otroke in jih vzgajajo. Tako je odločil sam ljubi Bog, zato bi morale biti doma, ne pa za stroji ali na drugih delovnih mestih. Danes so otroci tako slabo vzgojeni samo zato, ker je preveč žensk v službah, otroci pa so prepuščeni ulici, medijem, računalnikom, pametnim napravam in medmrežju, zato so razvajeni, neubogljivi, pretirano zahtevni in samo zabavali bi se.

Tako poteka boj za interpretiranje sveta in prevlado: danes je Slovenija ena najbolj razvitih evropskih držav, jutri dobi ostra opozorila iz Bruslja kot ena najbolj problematičnih. Alenka Bratušek se najbrž na vse kriplje trudi prepričati svet, da Slovenija ne potrebuje pomoči in da bo njena vlada storila vse, kar je treba, da se izvleče iz krize. Pri tem ne pomagajo nobene številke in nobeno dejstvo. Pomembno je le, kdo komu kaj verjame in kdo verjame, da je koga s pošiljanjem signalov in z drugimi interpretacijskimi postopki v kaj prepričal. Videti je namreč, da so finančni trgi, borze in drugi stvori bogovi, ki jih je treba nenehno v nekaj prepričevati, da nam bodo naklonjeni. Ljudstvo pa nemo spremlja boj in si bržčas misli svoje; nihče čisto natančno ne ve, kaj si ljudje v resnici mislijo. Čisto mogoče je, da to nikogar niti ne zanima.

Zadnjih 23 let politike je peljalo stran od samostojnosti in neodvisnosti

Če pogledamo politično dogajanje zadnjih 25 let v Sloveniji, se lahko upravičeno vprašamo, če ni bil projekt neodvisne in samostojne Slovenije udejanjen deloma tudi s figo v žepu, od te neodvisnosti in samostojnosti je namreč ostalo zelo malo.

Slovenska ministrska predsednica je včeraj javno pozvala špekulante, naj s številkami dokažejo, da je Slovenija v težkem gospodarskem položaju in da potrebuje trojko; seveda bi lahko enako pozvali vlado, naj s številkami prepriča ljudstvo v nasprotno, kajti lahko je prepričevati prepričane v Bruslju. A številk je že toliko, da je treba zgolj pogledati na medmrežje, jih izbrskati in si jih vse (ne le nekaterih) natančno ogledati. In v resnici sploh ne gre za številke, temveč za interpretacije, razlage. Ideološki boj, ki smo mu priča, je namreč o kapitalizmu in o njegovi špekulativni naravi, ki jo je že davno tega razkrinkal Karl Marx.

Vzgojiteljici sta v vrtcu Zarja morda trpinčili otroke, morda pa so obtožbe na njun račun zgolj izmišljene in zlonamerne. Bomo videli. Je pa res, da živimo v svetu, v katerem je resne in konsistentne vzgoje otrok vse manj, saj jih vse bolj vase vključuje družba, za katero je nekoč Železna lady izjavila, da sploh ne obstaja. Zadeve so zato kompleksne. Kdo potemtakem danes vzgaja otroke, saj starši v glavnem nimajo časa, družba pa ne obstaja?

Zadnje mesece na vseh koncih Slovenije mrzlično rastejo programi za izpeljavo Slovenije iz krize in kvazizakoniki idealnih družbenih ustrojev. Zanje je značilno, da jih – tako kot že obstoječe – pišejo amaterji.

Državljani in državljanke Slovenije nikakor ne bi smeli spregledati, da politiki in drugi pripadniki elit uporabljajo mogočen propagandni in oglaševalski stroj, čigar predstavniki jim sproti prišepetavajo, kaj morajo reči v javnosti in kdaj, da bodo ohranili svoj položaj, ugled, privilegije, plače in vse drugo. Njihove izjave so večinoma skrbno premišljene in natančno pretehtane, zato jih moramo dodobra premisliti in sprejemati z dvomom oziroma s skepso, kajti preprosto ni res, da vselej rečejo, kar mislijo, dobro pa tudi vedo, saj so zelo preračunljivi, da je včasih najbolje biti popolnoma tiho, ker imajo od molka še največ koristi ali pa jim molk najmanj škodi.