Brazilci so še včeraj iskreno verjeli, čeprav so verjeli po kapitalistični nujnosti, saj so hitro rastoči trg (sic), da se jim bodo v nogometno prvenstvo vložene milijarde bogato obrestovale. Da bodo imeli [nekateri] profit. Da bo vse videti v redu, da bodo videzi raznobarvni, razkošni in taki, kot morajo biti. Da ne bo videti toliko izkoriščanja in bede in revščine in nasilja in vsega. Da bo v kapitalistično življenje vstopilo vsaj nekaj veselja in malce radosti, za ščepec prijaznosti. A je vstopila žalost, ki je ne bodo pozabili desetletja. Milijarde bi seveda lahko vložili tudi v zdravstvo in šolstvo in znanost in socialo, a to ni profitabilno, zato jih niso. Beda bo zato še naprej velika. In revščina tudi. Trg bo kajpak rastel. Za nekatere. Tudi pri nas bi vlagali in zniževali davke in povečevali blaginjo in delavcem dvigovali plače in naredili vse, da bo raslo, karkoli že to pomeni. Da bo kakor v pravljici. Da ne bo tako, kot v kapitalizmu pač je. Potem bo napočil dan pozneje. To bo dan streznitve. In potem bodo vnovič govorili o polomu in razočaranju in prevarah in prelomljenih obljubah in zlorabljanju zaupanja in kraji države in vsem drugem. O, sveta preproščina!

Vprašanje uporabe jedrske energije na podlagi cepitve jeder (tudi v nadaljevanju je mišljena ta oblika) se običajno sproži, ko pride do odmevnejše nesreče. Nesreči v jedrskih elektrarnah Černobil (1986) in Fukušima (2011) sta samo najbolj izpostavljena primera, ki sta sicer odprla javno razpravo, a pozornost javnosti je potem hitro padla “na nulo”. Tudi Slovenija je v “klubu” jedrskih držav.

Ljudje še vedno pravijo, da je psihoanaliza zastarela, kar naj bi pomenilo, da nima nobene pojasnjevalne moči [več]. Strokovnjaki, tudi psihologi, zatrjujejo, da je Freud samo še del zgodovine, kar naj bi pomenilo, da ga je treba [dokončno] pozabiti. Drugi prisegajo, da je bil Lacan kot njegov dedič zgolj strukturalistični nakladač in postmoderni šarlatan, ki je prodajal meglo. Toda vse postavlja na laž že en sam dogodek, kakršen je včerajšnja polfinalna nogometna tekma med Brazilijo in Nemčijo. Potrdila je, ne da bi to sploh kdo hotel, kajpak, da je natanko Freudova psihoanaliza nujno potrebno teoretsko orodje za razumevanje tega, kar se je dogajalo, saj so vsa druga orodja prekratka. Dogajalo se je namreč nekaj posebnega, nekaj, kar sicer sistematično opazujemo zgolj v analizah, kar sočasno pomeni, da velika večina ljudi, 99 % vseh, sploh ne ve, kaj psihoanaliza, o kateri znajo sicer povedati tako veliko, je; pomenljivo je, da znajo enako veliko povedati tudi o nogometu, o katerem prav tako ne vedo ničesar. Kaj se je torej dogajalo včeraj zvečer, ko sta se udarili, za denar, ugled, slavo in prestiž, dve izjemno močni nogometni enajsterici?

Konec marca je papež Frančišek v cerkvi Svetega Petra izvedel mašo za italijanske poslance, ministre in druge najvišje predstavnike institucij; več kot 500 udeležencev. V svojem govoru je Bergoglio ostro okrcal prisotne politike in kot že tolikokrat opozoril na pomen boja proti korupciji. Ta govor bi povsem lahko veljal tudi za naše politične elite in razmere ter stanje duha, ki prežema našo državo. Nenazadnje pa bi ta govor in nauk v njem moral biti opozorilo, svarilo in v poduk tudi vsem slovenskim najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom, ki tako brezsramno oskrunjajo Kristusove besede in dejanja, ko brez argumentov in preko moralno-etičnih načel, katerim bi morali biti zavezani, agitirajo za pravnomočno obsojenega politika z dvomljivim pedigrejem.

Kljub dolgotrajni krizi, ki ji ni videti konca, pa je med politiki le malo vedenja o pravi naravi krize, ki je v temelju finančne narave. V predvolilnih izjavah politikov je poznavanje te problematike, z redkimi izjemami, osredotočeno predvsem na naslednje “resnice”: “porabimo več, kot ustvarimo”; “da bi zmanjšali brezposelnost, moramo povečati gospodarsko rast”; “da bi povečali gospodarsko rast, moramo razbremeniti in privatizirati gospodarstvo ter skrčiti javni sektor” in podobno.

AB je presenečena nad potezami katoliške korporacije, katere predstavniki te dni odkrito navijajo za JJ-ja, ki je isto kot narod, če sodimo po transparentih, na katerih piše, da je svoboda Janši isto kot svoboda narodu, kar zopet pomeni, da trenutno ni v zaporu zgolj Janša, temveč je tam ves narod; tega je vsekakor treba rešiti, znano pa je tudi, da je bila korporacija v zgodovini vedno na strani ljudstva – zlasti v temnem srednjem veku, ko je ustanavljala inkvizicije. Kako je potemtakem mogoče biti presenečen nad potezami korporacije, ki že 1700 let poskuša s strahom in z zagovarjanjem dogem vplivati na dogajanja v občestvih in tudi zares vpliva, saj je morda najmočnejša korporacija na svetu, kar ve vsak šolar?

Zakaj je ustroj nogometnih tekmovanj takšen, da štejejo zgolj zmage in neodločeni izidi? Zakaj je izid 1:0 vreden enako kot 4:0, 4:1 ali 4:3, izid 0:0 pa enako kot 1:1 ali 4:4? Zakaj so število danih in prejetih golov ter razlika v golih dodatek točkam za zmage in neodločene izide, ne pa obratno? Zakaj bolj šteje tisto, kar dela nogomet neprivlačen, kot tisto, zaradi česar je postal najpomembnejša postranska stvar na svetu? …

Velenjski rudarji še vedno štrajkajo. Štrajkajo pogumno. Ne štrajkajo zaradi slabega vremena ali polne Lune, ne štrajkajo iz dolgočasja, ne štrajkajo zaradi pohlepa, ne štrajkajo, ker se jim ne ljubi delati, ne štrajkajo, ker ne vedo, kaj naj bi delali. Ne želijo postati tajkuni, nimajo posebnih interesov, da bi se vozili naokrog v črnih ali kako drugače pobarvanih limuzinah, ne mislijo, da je bistveni cilj v življenju, da postaneš srečni milijonar. Njihov štrajk moramo razumeti v luči sodobnih ideoloških spopadov znotraj korporativnega kapitalizma, ki bodo potekali tudi v bodočnosti, zato je pogum rudarjev dobra popotnica za naprej. Vrnimo se na začetek.

Velenjski rudarji so začeli spontano stavkati. Ta dan bo morda prišel v zgodovino.

“Pošast hodi po Evropi – pošast skrajne levice. Vse moči stare Evrope so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, Evropska komisija in Evropska centralna banka, levičarji in desničarji, francoski radikali in nemški policaji.” (parafraza uvoda v Komunistični manifest)