Pa kaj še! Ne norčujte se. Zadeve so preveč resne, pred nami so težki časi, preveč težki, da bi jih prepuščali Ljudmili Novak, njenim neoliberalnim ekonomistom ali kvazi levičarski vladi; pomagalo ne bo niti praznovanje Marijinega vnebovzetja, niti molitve na Brezjah, niti papeževa svarila pred rakom brezupa, niti njegovo opozarjanje na kulturo smrti.
Prišli bodo od Mednarodnega denarnega sklada! Dobro, ni ravno trojka, a ta trenutek še ne smemo imeti previsokih pričakovanj.
Vsepovsod okoli mene so podobe prihodnosti, vznesene futuristične besede o kapitalistični rasti, razvoju, progresu, napredku, o uravnoteženju tega in o uravnoteženju onega. Tudi o postčloveškem, o posthumanistični naravi človeških osebkov, o ljudeh, ki bodo že pojutrišnjem nekakšni androidi, skupki matematičnih algoritmov in človeškega mesa, prevlečenega z umetno kožo, odporno na sevanja, mehanske udarce in drugo. Obenem potekajo vojne. V Afriki, na Bližnjem Vzhodu, v Ukrajini. Ljudje v Gazi so kot algoritmi v računalniški igrici, ki jih streljaš in odstranjuješ ter tako čistiš teren za lastno napredovanje. Ko igraš tako igro, ti je absolutno vseeno za računalniške kode na zaslonu, saj te zanima zgolj možnost, da napreduješ na višjo raven igre in na koncu zmagaš, karkoli že to pomeni. Virtualni svetovi, o katerih je govoril Jean Baudrillard, so danes vulgarna empirična realnost, v kateri je človek z vso svojo intimo vreden toliko kot nič.
Leta 2009 je ameriški predsednik Obama prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 2012 jo je prejela Evropska unija, morda jo za leto 2014 prejme izraelska vojska za svoje “delovanje” v Gazi. Zveni povsem noro? Morda pa tudi ne.
Te dni je bilo mogoče prek medijev slišati, da je za delavce dobra tudi transcendentalna meditacija; zraven sodita še premagovanje stresa in avtogeni trening. Neka korporacija je tako delavcem, nikakor vsem, seveda, voljna prisluhniti in jim omogočiti tečaj meditacije, naučili pa se bodo tudi premagovati stres. Z meditacijo hoče kajpak vplivati nanje, saj v kapitalizmu ne obstaja taka reč, kot je zastonj kosilo, kar pomeni, da hoče, da bodo bolj spokojni, umirjeni, predani delu, učinkoviti in sploh vsestransko skulirani. To je dobra ponazoritev delovanja sodobnega kapitalizma, ki se na vse mogoče načine skuša rešiti pred pogubo: ne bomo se pogovarjali o realnih družbenih razmerjih moči, ne bomo govorili o samem kapitalizmu in o tem, kako uničuje delavce, jih pohablja, duševno in duhovno maltretira, izčrpava in jih postavlja pred zahtevne, nevarne, zdravju škodljive, včasih neumne, nesmiselne in celo bizarne naloge, bomo pa meditirali, sproti premagovali stres in se sproščali.
Zgodovina Palestine je enaka kot njena sedanjost (gl. kratko zgodovino Palestine). Podobna je kraljevski kroni: vsak vsaj zmerno pohlepen človek si je želi, kdor jo dobi, pa mora večino časa in truda vložiti v to, da jo obdrži, kar mu pogosto spodleti. Če bi bili ljudje razumna bitja, si ne bi želeli ne enega ne drugega. A kot priča zgodovina, so za oboje v trumah umirali tudi tisti, ki od zadeve niti v najboljšem primeru ne bi imeli skoraj nič, kaj šele tisti, ki so si lahko obetali nepošten kos pogače.
V Londonu je to poletje mogoče srečati številne ljudi, ki nosijo na majici napis Normal People Scare Me; verjetno jih je mogoče srečati tudi na ulicah drugih metropol, a to ne spremeni pomena zapisanega. Napis je na poseben način zelo pomenljiv tudi za slovensko politiko, za katero bi lahko rekli, da želi biti čim bolj normalna, kar je v očeh javnosti v glavnem pohvalno, če smo zelo dobronamerni, ni pa nujno, da je tako. Poglejmo, če ta hipoteza zdrži miselni preizkus.
To ni film, ki ga ne vidimo vsak dan,
lahko se obrnemo stran.
Ni to film in niso statisti pogrešane osebe,
drugačne in zgubljene v svetu, ki prečka meje,
a meja je okrogla in se premika s tem, ko dvigamo pogled,
zdi se nam daleč zato, ker pozni smo, stalno, nenehno,
dovolj je trenutek,
korak stran od centra je že predaleč,
korak stran od morja je že previsoko,
korak stran od tu je že vse kmečko.
Danes je vse drugače, nikoli videno življenje,
to tukaj ni film in nisi glavni akter,
lahko zakričiš stop, a nisi režiser,
domišljaš si, da na vrhu si, a si zadnji na lestvici.
»Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši bi morali razmišljati o delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s politiko dokončnega izkoreninjanja lakote«, pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane, ki je objavljena na spletni strani Share The World's Resources (vse besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).
Zopet so na delu mešetarji, politiki brez morale in družbene zavesti, zopet imamo nekatere politike, ki brez dlake na jeziku zahtevajo svoj delež vladnega kolača. Tisti najbolj zahtevni so polni samega sebe in se imajo za nezamenljive. Prepričani so, da jim pripadajo mesta za določena ministrstva, ker imajo najboljši program za izhod iz krize, nekateri menijo, da jim pripada stolček evropskega komisarja, drugi pa se izmišljajo vse mogoče funkcije, a jih nikoli ne dorečejo, ker verjetno še sami ne vedo, kaj bi radi. Izvoljena elita pozablja, da so poslanci slovenskega naroda, pozabljajo kakšna je njihova naloga in komu so odgovorni.