Čeprav je ameriški predsednik Bush že leta 2002 skoval pojem “os zla”, v katero je vključil države Irak, Iran in Severno Korejo, pa je prava os zla povsem drugje in ta dejansko predstavlja grožnjo celotnemu svetu. Največje grožnjo sodobnemu svetu danes predstavljajo Izrael, Ukrajina in ZDA, predvsem njen vojaško-industrijski kompleks na čelu s Pentagonom.

Pred nekaj dnevi se je v Londonu končal nekajdnevni Marksistični festival, ki se ga je udeležila tudi peščica Slovencev in Slovenk. To ni bilo zborovanje piscev znanstvene fantastike, temveč je bilo srečanje nekaj tisoč navadnih smrtnikov, dodiplomskih študentov, doktorskih študentov, strokovnjakov, znanstvenikov in teoretikov z vsega sveta, ki jim ni vseeno za prihodnost človeštva. Na njem je svoj prispevek predstavil tudi Michael Roberts. Njegov najnovejši razmislek pa ima naslov, ki je za nas dodatno zgovoren in pomenljiv: Marksizem v Londonu, socializem v Sloveniji .

Minilo je sto let od začetka prve svetovne vojne. V teh dneh smo si lahko ogledali dokumentarne serije (BBC) o prvi svetovni moriji, ki so le ena dolga zgodba o proizvajanju, kopičenju in trošenju masivnega orožja vseh vrst ter zbiranju in kopičenju človeških moči za uničevanje človeških življenj. Ob pogledu na prizor, kako nekaj vojakov z vsemi močmi po hribu vleče top, sem se vprašala; kaj bi se zgodilo, če bi to gromozansko, gigantsko količino energije, materiala in človeške moči usmerili kam drugam? Na primer v razmišljanje in dejanja, ki razmišljanju nujno sledijo.

“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Osnutek za medsebojno delitev)

V filmu Alien vs. Predator (2004) spremljamo spopad titanskih razsežnosti, v katerem so človeška bitja v glavnem povsem nemočna. Konec filma ni zanimiv, ker je klišejski, vzporednica s slovensko politiko pač. Obeta se namreč brezkompromisni politični spopad, ki je povsem iracionalen. Njegovo racionalno jedro je kljub temu preprosto: spopad za oblast, vpliv, moč in privilegije je na določeni točki treba zaostriti, kajti v nasprotnem primeru ostaneš brez vsega, tega pa nikakor nočeš. Vse govorjenje o spravi, kapitalizmu s prijaznim obrazom, blagostanju ljudi, napredku, dodani vrednosti, rasti in vsem drugem je nenadoma natanko to, kar je sicer že ves čas: bluf oziroma bahav videz brez vsebine. Maske padajo, ljudje, ki stojijo zraven in nemo opazujejo dogajanje, osupli spoznavajo resnico tega, kar živijo. Živijo kapitalizem, ki deluje kot stroj. Kar se jim prikazuje, so ideološke maske, je politično sprenevedanje in je igra. O tem ne želijo ničesar vedeti, saj bi radi zgolj boljše življenje. V svoji brezbrižnosti in nevednosti ne razumejo, da je to zgolj pobožna želja, ki glavnih protagonistov ne zanima niti malo.

“Povolilni maček bo prišel šele čez nekaj mesecev. Ko se bo nova vlada, polna navdušenih zaljubljencev v demokratični socializem, zaletela v zid realnosti. Prva reakcija tujine bo dvig premije za državno tveganje, ki bo podražilo življenje na tuj račun. Nato bo prišla “korekcija smeri iz Bruslja” in zahteva po finančni konsolidaciji. /.../ Ta nacija res potrebuje psihiatra.” (Ekonomist Jože P. Damijan, časopis Dnevnik, 14. 7. 2014, str. 3; tiskana izdaja.)

Prišel, videl, zmagal! Kdo? Kako? Zakaj?

Prav. Kakšnega?

Potrditev, da smo ljudje naprej državljani sveta in šele potem pripadniki različnih kultur, veroizpovedi, prepričanj, jezikov, tokrat prihaja iz dokaj nenavadnega področja - nevroznanosti. Dojenčki iz kateregakoli okolja se lahko naučijo kateregakoli svetovnega jezika. Slovenščine se torej lahko nauči otrok iz Kitajske, Indonezije, Pakistana, Nigerije, Brazilije, Japonske, itd. Prav tako smo človeška bitja rojena za sodelovanje, nesebičnost in medsebojno delitev. Zakaj potem živimo v tako brutalnem svetu?

Pogovarjali smo se dolgo v noč. Bila je mirna, na obzorju se ni dogajalo nič presenetljivega. Nočne ptice so bile na lovu, kot so na lovu vsako noč že milijone let, morje je bilo spokojno, ribiči so se odpravljali na pot, upajoč, da bodo ujeli nekaj malega rib. Sogovorci so bili mladi ljudje, stari od 20 do 30 let. Poslušali smo Balaševićeve pesmi, spili nekaj litrov istrskega vina in skušali dodati svetu nekaj barve, kot bi rekel Đorđe. Vsi smo na vmesni postaji, odhajamo v svet. Na tuje univerze. Na poletne tabore v Londonu, na Norveškem, v Kaliforniji in drugje, vsi se veselimo srečanj s kolegi, s profesorji, z mladimi, ki hočejo misliti, ki znajo misliti, ki se ne bojijo misliti. In vsem nam je skupno, da se dobro počutimo že na meji, ko je Slovenija za našimi hrbti. Na žalost se veselimo, vendar nam je povsem jasno, da v domovini ni prostora za mladost, za ostro kritično misel, za brezkompromisnega duha, za etiko in kakovostno skupno življenje. Konec poletja bo na primer v Londonu nekaj tisoč ljudi z vsega sveta skupaj razmišljalo o Marxovi dediščini, o socializmu in komunizmu, o skupni prihodnosti ljudi onkraj kapitalizma. V Sloveniji bo takrat nova vlada reševala kapitalizem, kot bo pač vedela in znala, večina ljudi pa bo zgolj stala ob strani in nemo nekaj čakala.