Kdor bi v teh dneh povprašal politike, zakaj želijo vstopiti v vlado, bi najverjetneje vsakič znova dobil enak odgovor: ker želimo delati v dobro ljudi. Različica bi bila odgovor: želimo preprečiti tako delovanje vlade, ki ne bi bilo v dobro ljudi. Kaj pa, če je odgovor puhlica? Ali je to sploh lahko resen odgovor? In kaj je obče dobro?
Ali pa Kučan proti Janši, saj je v končni fazi vseeno. Poosebljata dve naravnanosti do sveta. Eden naj bi bil komunist, drugi naj bi bil narodni junak. Prvi zastopa nekaj iz davne preteklosti, ki jo je najbolje pozabiti, drugi uteleša prihodnost, za katero se je vredno bojevati. Domnevni komunist naj bi deloval iz ozadja, domnevni narodni junak naj bi deloval transparentno, na sceni in v prvih bojnih linijah. Prvi naj bi strahopetno spal doma, ko je jugoslovanska vojska pred leti ogrožala Slovenijo, drugi naj bi jo, razgaljenih prsi, junaško branil pred sovragom. Resnica pa je, da prvi ni komunist in nikoli ni bil ter da drugi ni narodni junak in nikoli ne bo, trenutno pa je itak v zaporu, kjer se mu bo morda že kmalu pridružil še en sodrug in domnevni junak iz tistih časov ter ustanovitelj Odbora za varovanje človekovih pravic, Igor Bavčar.
Recimo, da so mediji res ustvarili Jankovića in Cerarja, kot trdijo poraženci na parlamentarnih volitvah; poraženci se pritožujejo že po definiciji, mediji pa dejansko pomagajo ustvarjati to, kar ljudje naivno sprejemajo kot realnost. Recimo, da je JJ nekoč res ogrožal osamosvojitev Slovenije, kot trdijo drugi; pred dvajsetimi leti in več smo verjetno vsi naivno verjeli, da je bilo ravno nasprotno in da je bil junak. Trenutno je v zaporu. Takrat smo verjeli, danes bomo vedeli, če se izkaže resnica zapisanega. In recimo, da bo privatizacija podjetij kaj rešila, kot naivno trdijo predstavniki stranke, ki je blizu katoliški korporaciji, za katero vsi vemo, da zaradi svoje hierarhične ustrojenosti in nastrojenosti preprosto ne prenese niti samoupravljanja, kakršnega smo poznali v Jugi, ki je imela svoj čas eno najbolj produktivnih gospodarstev na svetu, niti egalitarnosti v svetem duhu, za katero se zavzemam.
V soboto sredi vročega popoldneva se odpravim v mesto in na prazni Miklošičevi, pred sodiščem zagledam shod fanatikov s transparenti in zastavo, ki sami sebi pripovedujejo zgodbice o veliki krivici in zatrti resnici. Policaja, ki sta po uradni dolžnosti stala na kraju dogajanja, sta se zgolj nasmejala, ko sta videla mojo začudeno faco. Sredi sodnih počitnic v soboto popoldne, ko ni okoli nobene duše, so imeli svoj verski ritual v počastitev malikovanih junakov. Tokrat so poleg skandiranja “Janša, Janša” vpili še “Tone, Tone”. Prizor je bil res bizaren in surealen hkrati.
Ne vem, kaj je hujše: sestrelitev letala ali obstreljevanje nas z vestmi o sestreljenem letalu. Svojci žrtev jočejo in tarnajo. Ves svet, ki ima televizije, to gleda, in ves svet, ki je pismen in ima dostop do časopisov, to bere. Vse se vrti okoli teh 298 mrtvih. Zakaj? Ker je večina njih Zahodnoevropejcev …
Nekateri ljudje verjamejo, da je Miro Cerar odrešenik. Verjamejo, da je prišel od nekod, tako kot Mary Poppins, ki je tudi kar prišla nekega dne, in bo odrešil – karkoli. Verjamejo tudi, da bodo novi obrazi politikov obrnili nov list v življenju te dežele, ki bo zato postalo boljše, kot je. Poudarek je na tem, da verjamejo, saj ne morejo vedeti. V resnici pa bi bilo zelo dobro, če bi vedeli. Škoda.
Z izvolitvijo Jean-Clauda Junckerja za predsednika Evropske komisije je tako ponovno zmagala »stara konzervativna« Evropa politike varčevanja ter zategovanja pasu državljank in državljanov. Zmagala je Evropa nadaljnega odrekanja in žrtvovanja pod težo in pretvezo nevzdržnega zadolževanja, ki zgolj še povečuje moč privatnega kapitala znotraj držav članic. Prevladala je Evropa velike brezposelnosti, nepespektivnosti mladih, vse večje socialne negotovosti in naraščajoče revščine. Zmagala, potrdila in utrdila se je Evropa fiskalnega pravila, ki bo svoje ostre jeklene zobe kaj kmalu brusila na nas. Zaenkrat še vedno nimamo čisto prave praktične predstave kaj bo vse to pomenilo in kakšne posledice bo le-to imelo na naša življenja. Če se ga ne bomo sposobni držati, bo po nas, če se ga bo dosledno držali, bo po nas. Izberite vi, kar vam je ljubše!
Če bomo torej dovolj pridni in tihi in mirni in ubogljivi in ustvarjalni in kreativni in bomo še bolj zavzeto delali in bomo zavihali rokave, da bo znoj tekel v potokih, če bomo upoštevali predloge delodajalcev po znižanju stroškov dela, če bomo spoštovali priporočila podjetnikov in menedžerjev in bankirjev in politikov in nove, pravkar izvoljene oblasti in izjemno dobro plačanih administratorjev iz Bruslja, če bomo popravili pravno državo, da bo čisto zares pravna, če bomo privabili bogate tuje vlagatelje, če bomo ustvarili pogoje za ustvarjanje novih delovnih mest, če bomo racionalizirali javno porabo, če bomo premagali posojilni krč, če bomo izvedli pokojninsko reformo, zdravstveno reformo in šolsko reformo, če bomo redno vračali milijardna posojila, če bomo uravnotežili prihodke in odhodke in ne bomo zapravljali več, kot ustvarimo, če bomo privatizirali vse, kar je treba, če bomo konkurenčni na tujih trgih, saj smo prisiljeni izvažati, če bomo spodbujali državljane k ustvarjanju dodane vrednosti, če bomo bolj socialna in zelena in trajnostna država, če bomo liberalizirali trg dela, če bomo zmanjšali prenapihnjen in predrag javni sektor, če bomo dovolj boleče zarezali v vse, v kar je pač treba zarezati, če bomo odpravili podkupovanje in korupcijo, če bomo postavili na vodilna mesta prave ljudi, če bomo pregnali sivi trg in črni trg, če bomo pobrali vse davke, kar jih je, če bomo preprečili odlivanje denarja v davčne oaze, če bomo sprejeli vse reforme, za katere navijajo strokovnjaki in znanstveniki in teoretiki in modreci, bomo postali druga Švica. Ali pa drugi Luksemburg. Ali pa kr neki.
Delovni dan. Enak kot vsak predhodni, a upoštevajoč ekonomsko sliko naše domovine v svetu, drugačen od vsakega naslednjega. Delovna mesta v razredčenih tovarnah in nabito polnem državnem aparatu so že zasedena. Tu ni krivih, le manj in bolj zaskrbljeni. Tako, kot petindevedeset odstotkov ljudi na svetu delajo to kar morajo in nikakor ne tistega o čemer so nekoč, ne tako davno sanjali. Zdi se nam, da delajo vneto, da bi preživeli. Ne, oni delajo vneto, da bi pozabili na strah, da slišijo obvestilo, da država socialnega miru ni več v stanju kupovati. Številni upokojenci že molijo z glavami skozi okna v prazne ulice. Večina njih je budna že od šestih zjutraj čakajoč, da se dan končno že prične. Nekateri so se mladi upokojili in zato niso zmatrani. Drugi pa, ker jim ne dajo spati male pokojnine. In ko se zdi vse sivo, se pred njimi pojavijo karavane tridesetletnih mamic, ki v vozičkih prevažajo naše mlade upe. Upanje, da si bomo lahko privoščili še kakšen kos oblačila, počitnice, pametni telefon in kavico, ostaja. Živi smo. Če imamo za našteto, bo tudi za položnice. Tu so novi mali bodoči davkoplačevalci na poti, da zavzamejo senčna mesta. Vsaj zdaj, kajti tam v prihodnosti jim ne bo lahko.
“Kako je kapital zavzel politiko” (How capital captured politics) je naslov članka Slavoja Žižka v britanskem časniku The Guardian. WikiLeaks je nedavno objavil dokumente, ki razkrivajo, kako za tesno zaprtimi vrati potekajo skrivna pogajanja o mednarodnem trgovinskem sporazumu TISA (Trade in Services Agreement; glej Delo). Ta sporazum bo imel izjemen vpliv na naša življenja, pa o tem niti demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, kaj šele ljudstvo samo nima niti najmanjšega pojma (razen redkih izjem).