Kaj zares potrebujemo?
Spoštovani dr. Miro Cerar, predsednik Stranke Mira Cerarja
Do konca včerajšnjega dne ste pričakovali pripombe vseh morebitnih partneric na osnutek koalicijske pogodbe. Kolikor vidimo, so se v zadnjih dneh s strani določenih političnih strank, predvsem Nove Slovenije, pojavljale ideje o uvedbi socialne kapice, postopnem znižanju stopnje davka na dohodek pravnih oseb, povečani fleksibilizaciji trga dela, itd. Vse to nikakor niso nove politične ideje. Ki pa iz bolj kot kaj drugega dokazujejo le popolno idejno izpraznjenost določenega dela političnega prostora, ki v nedogled in neodvisno od realnosti ponavlja potrebo po tako imenovanih strukturnih reformah. Četudi to pomeni sistematično siromašenje socialnih blagajn oziroma proračuna ter nižanje pravic. Uvedba socialne kapice bi po nekaterih izračunih Inštituta za ekonomske raziskave (IER) pomenila negativni učinek na javne finance v višini 228,9 milijona evrov. Pristojna ministrstva so pred časom prav tako opozorila, da bi uvedba socialne kapice pomenilo večje prestrukturiranje zdravstvenih zavodov ( zmanjšanje programa), podaljšanje čakalnih vrst, posledično pa večje odpuščanje v javnem zdravstvu zaradi obsega primanjkljaja sredstev, ki se ne more nadomestiti.
Hannah Arendt: “Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.”
Deček izza ekrana!
Zleknem se v udoben fotelj ter v navidezni varnosti preko “okna v svet” spremljam svetovno dogajanje. Neštete stare podobe groze rutinirano letijo mimo mene. Novim se spretno izognem. Poplaknem suha usta ter se mastim z dobrotami. Niti opazim ne, kako z lahkoto žvečim meso trpečih in kako se mi po bradi cedi kri krvavečih, ki s svojimi življenji polnijo vsebino le-teh. Še opazim ne, da sploh nisem več človek! Nenadoma poči! Skozi ekran pade mlad deček! Star ne več kot 7 let, z zevajočo luknjo v glavi, obleži na mojem sveže zloščenem parketu. V paniki skočim in mu z dlanjo prekrijem rano. Začutim toplino možganov. Kri mi polzi med prsti. Vsak utrip možganov, ki ga začutim, postane glas umirajočega dečka: “želel sem se igrati”,“kdo si?”. Preplavi me je groza, v solzah lahko izustilm le:” Tvoj morilec!” ....... “Zakaj?” je bil njegov zadnji utrip!
Zakaj je znanost tako uspešna, da ji je uspelo v posredovanju večnih resnic spodnesti vero? Ker ima boljše razlage? Ne, verske bajke so ljudem dosti bližje. Znanosti je uspelo, ker ima boljše učinke. Znanost lahko premika gore, vera pa se lahko le dela, da jih …
Ljudje, zlasti politiki in ekonomisti, trmasto vztrajajo pri za uho prijetni milozvočni iluziji o rasti in napredku in boljšem življenju, ki naj bi ga sama od sebe prinesla gospodarska rast, potem ko jo bodo končno zagnali (sic!), obenem pa vedno znova ne razmišljajo, čeprav je razmišljanje samo bistvo njihove narave, kar pomeni, da se ji odpovedujejo. Ne pomislijo, da je rast mogoča le, če nekdo potegne iz žepa denarnico in položi denar na mizo. In ne razmišljajo, zakaj bi ta nekdo, ki je lahko zgolj kapitalist, saj delavci nimajo denarja, to sploh storil. Ne razmišljajo, da kapitalist to stori takrat in samo takrat, ko si obeta profite zase, ne pa zanje. V kapitalizmu namreč ne skrbiš za druge, temveč skrbiš izključno zase, saj kapitalistično življenje temelji na tekmovalnosti, ne pa na solidarnosti.
Res bizarno, da resni, ugledni, izobraženi ljudje povsem resno in zavzeto razpravljajo o tem, kaj storiti v primeru pravnomočno obsojenega in zaprtega Janeza Janše. Ali mu potrditi mandat poslanca, ki so mu ga podelili številni volivci in volivke ter mu ga na to odvzeti ali mu že na začetku sploh ne potrditi, torej zanj glasovati ločeno ali morda kaj tretjega… in potem se bo lahko mirno skliceval na poslansko imuniteto?
Morda je zgolj naključje, da sta bila oni dan na televiziji pozno zvečer drug ob drugem Ljudmila Novak in Luka Mesec, ali pa tudi ni. Samo empirično dejstvo pravzaprav ni zelo pomembno, pomembno je to, kar zastopa Luka Mesec, čeprav je na poseben način pomembno tudi to, kar zastopa Ljudmila Novak. O tem želim pisati, saj gre za drži, ki bistveno izražata in ponazarjata načine, kako se ljudje v tej državi lotevajo reševanja kapitalizma, sebe in sploh vsega.
Koalicijska pogodba oziroma njen predlog, ki je te dni zagledal luč sveta, je po mnenju številnih ljudi, strokovnih in nestrokovnih, zlasti pa vedno glasnih gospodarstvenikov, premalo dodelan, konkreten in jasen. Predvsem ni jasno, pravijo, kako bi končno oživili gospodarstvo, kako bi pospešili gospodarsko rast, o čemer slehernik posluša že vrsto let, saj je mantra vedno do pičice enaka, ne spremeni pa se čisto nobena zadeva, kar je vsekakor omembe vredno. A kako je lahko kdo presenečen?
Te dni se ljudje sprašujejo, na katero stran se bo nagnil Miro Cerar – na desno ali levo. Spraševanje je odveč, kajti gospod se je že nagnil, saj ne obstaja nevtralni kraj, na katerem bi lahko stal.
Danes mineva natanko sto let od začetka 1. svetovne vojne. Danes, 28. julija 2014, sto let po izbruhu velike vojne, vojne potekajo v Gazi, Ukrajini, Siriji, Iraku, Afganistanu, Somaliji, Južnem Sudanu, Nigeriji, na severozahodu Pakistana, v Libiji, če naštejemo le večje konflikte (Wikipedia).
»Parkirišče za invalide. Prosim, ne parkiraj!« »Vhod za invalide je na drugi strani.« »WC za invalide. Ključ dobite pri blagajni.« »Za invalide je potrebna predhodna telefonska najava.« … Znak za invalide je slika vozička … Glede na javno rabo besede in slike so invalidi očitno samo osebe na vozičkih …