Včeraj je bil poseben dan, ko so se številni ljudje po vsem svetu spominjali žrtev vseh totalitarizmov 20. stoletja. Prav je, da tak praznik obstaja, saj prispeva k razumevanju narave morale in etike; obojega na tem izmučenem svetu močno primanjkuje. V nekem smislu imajo zato celo prav tisti, ki trdijo, da bi bilo zelo dobro, če bi se veliko ljudi združilo prav v imenu morale in etike ter protestiralo zoper izkoriščevalski kapitalizem. Natanko zato je zanimivo, da včeraj nisem slišal niti ene besede o žrtvah totalitarizmov 21. stoletja, kar pomeni, da praznik vendarle ni namenjen žrtvam Vseh totalitarizmov, temveč le nekaterih. Ne po naključju, se mi zdi, saj imajo ljudje raje refleksije preteklosti kot pa sedanjosti, saj so take refleksije bolj varne, čeprav so obenem manj produktivne. Sem pa zato ravno danes končal z branjem izvrstne knjige britanskega arheologa Neila Faulknerja z naslovom A Marxist History of the World, ki je izšla leta 2013, s katero si lahko pomagam pri razmišljanju o refleksiji sedanjosti, ne preteklosti, ki jo bomo še zelo potrebovali.
Na blogu medijske organizacije Al Jazeera je urednik njene spletne strani v angleškem jeziku Barry Malone pojasnil, zakaj za ljudi, ki preko Sredozemlja bežijo v Evropo, ne bodo več uporabljali besede 'migranti' (Why Al Jazeera will not say Mediterranean 'migrants').
Leta 1769 vlada v Bengaliji strašna suša. Ljudje zaradi nje zelo trpijo. Toda zaradi suše same se ne bi zgodilo, kar se je. Vlada pomanjkanje, vlada draginja, toda to še ni vse. Bengalija je pod tujo upravo, kar pomeni, da je britanska kolonija. Številni ljudje, vključno z modreci in misleci, opravičujejo kolonialno vladavino Britancev, češ da so Britanci neprimerno bolj civilizirani kot Indijci, naprednejši, bolj kultivirani, razviti zaradi znanosti, filozofije in vsega drugega, kar pomeni, da so tudi manj vraževerni. In ti bolj civilizirani upravitelji trgujejo z velikanskimi količinami riža, ki jih pridelujejo sicer manj civilizirani, bolj vraževerni in manj razviti Indijci. V Bengaliji naj bi imeli po pripovedovanju očividcev ogromne rezerve riža v skladiščih, medtem ko Bengalci na veliko umirajo od lakote, saj cena riža poskoči za šestkrat. Sprva poročila trdijo, da je zaradi tega umrlo približno tri milijone prebivalcev Bengalije, kar je katastrofa brez primere, toda kasnejša poročila potrdijo, da je v resnici umrlo deset milijonov ljudi, kar pomeni, da je umrl vsak tretji Bengalec. Umrejo dobesedno ob velikanskih kupih riža, ki ga imajo v lasti Britanci. Sicer je pa še danes res, da je kapitalizem najboljši, najbolj racionalen in najbolj pravičen sistem na svetu, če poslušamo mainstrem ekonomiste, politike, bankirje in druge pripadnike elite. Prav o kapitalizmu namreč govorim, ne o totalitarnem socializmu. In kakšno zvezo ima vse to s TEŠ 6? Vsakršno.
Nobenega dvoma ni več: grška levica je potolčena do tal. Na žalost ni bilo realno pričakovati drugačnega izida, pa čeprav so šli državljani pred časom celo na referendum, na katerem so demokratično in svobodno izrazili svojo voljo, kot se reče v političnem žargonu; njihova volja, izražena na referendumu, pa je v resnici vredna toliko kot mišji prdec. Kapitalizem je v svoji brezkompromisni brutalnosti preprosto premočan, čeprav pravijo, da je demokratičen, kar pomeni, da njegovi elitni zastopniki delajo dobesedno, kar hočejo – volja ljudi gor ali dol, saj ljudje ne štejejo. Nihče se jim ne more resneje upreti, nikogar ni, ki bi lahko vplival na družbene spremembe, ki so sicer nujno potrebne, saj je sistem nepravičen, pozivanje na moralo, vrednote in krepostno vedenje potrošnikov oziroma delavcev pa je cinizem brez primere. Kaj torej čaka obubožane in ponižane Grke kljub njihovi demokratično izraženi volji v naslednjih treh letih?
Številni strokovnjaki že nekaj časa napovedujejo novo veliko finančno in ekonomsko krizo. Vandar je čas za napovedi mimo. Nova globalna finančna kriza se je dejansko že začela oziroma se prejšnja sploh ni končala. Običajno se mora sicer zgoditi “prelomni dogodek”, na primer dramatičen padec vrednosti newyorške borze (kot leta 1929) ali propad velike banke, kakršen je bil propad banke Lehman Brothers 15. septembra 2008.
Pričakovati je bilo, da bodo koncert skupine Laibach v Severni Koreji komentirali vsi, ki imajo o tem kaj povedati, pa tudi vsi, ki nimajo česa povedati. Pričakovanja so se uresničila, zato je komentarjev kot listja in trave, toda komentatorji niso povedali z njimi ničesar zares otipljivega, inteligentnega in novega, kar zopet ne preseneča, saj so v glavnem konformisti; v njihovo obrambo je treba pošteno povedati, da je dandanašnji pravzaprav skoraj nemogoče ne biti konformist. Gibljejo se na črti, na kateri je en konec usmerjen k moralističnemu stokanju, kako je to sploh mogoče, da se je skupina prodala, čeprav se ji ne bi bilo treba, saj je gotovo bogata, na drugem koncu pa so komercialna ugotavljanja, da je biznis pač biznis in da je čisto vseeno, komu kaj prodaš, dokler ta plačuje, tako kot je vseeno, kašne barve je mačka, dokler lovi miši. Moja ideja o nastopanju skupine v totalitarni državi je bistveno drugačna, saj je veliko vprašanje, če bo res lahko nastopila, kot hoče; bolj verjetno je, da jo bodo skušali, skladno z avtoritarno logiko, s katero vladajo v deželi, prisiliti do tega, da bo nastopila, kot oni hočejo.
V okviru raziskave o možnostih deinstitucionaliacije smo sistematično na vse Domove za starejše občane (DSO) poslali vprašanje »koliko imajo stanovalcev, ki so stari med 18 in 65 let in kakšni so razlogi, da so v domu sploh nastanjeni«. Kot pove že samo ime so DSO namenjeni starejši populaciji in torej že po definiciji ter osnovnemu namenu niso primerni za bivanje oz. nastanitev mlajših ljudi. Še posebno, če na zadevo gledamo z vidika človekovih in državljanskih pravic, enakih možnosti, pravice do dostojnega in enakopravnega življenja v skupnosti, vključenosti v družbo, posameznikove aktivnosti in nenazadnje pravice ter možnosti za neodvisno življenje, je kaj takega milo rečeno nedopustno. Pa vendar se dogaja, je pravzaprav še vedno edina sistemska rešitev za osebe s hendikepom (t.i. invalidi, osebe s težavami v duševnem razvoju in osebe s težavami v duševnem zdravju). Za vse tiste, ki potrebujejo pomoč in podporo, da bi enakopravno živeli v skupnosti. S tem, ko rečemo »sistemska« mislimo na prevladujočo prakso in seveda tudi na celoten sistem financiranja, ki je pravzaprav avtomatičen v kolikor si nastanjen v instituciji. Viri finančnih sredstev so dodatek za zdravstveno nego s strani ZZZS, dodatek za tujo nego in pomoč ali pokojnina, sofinanciranje s strani občine oz. hipoteka nad premoženjem. Odstotek sofinanciranja institucije s strani posameznika se naglo povečuje, cene oskrbnih dni pa rastejo. V kolikor oseba odklanja bivanje v DSO ali drugi instituciji izgubi tudi znaten vir finančnih sredstev s skaterimi bi si lahko v okviru drugih storitev v skupnosti pokil stroške njegovih potreb; npr. do dodatka za zdravstveno nego je posameznik upravičen zgolj v instituciji, čeprav je zopet namen le-te tudi razviden iz samega imena. Če uporabljaš voziček in potrebuješ pomoč pri osnovnih življenskih opravilh, je ta pomoč enaka, ne glede na to kje živiš, v DSO ali doma!?
Celotni neto mednarodni dolgovi, ki jih dolgujejo države dolžnice (zasebni in javni sektor), so se z 11,3 v letu 2011 povečali na 13,8 v letu 2014, v letu 2015 pa naj bi narasli na 14,7 bilijona ameriških dolarjev (ali 14.700 milijard dolarjev). V štirih letih se bo torej skupni globalni neto zunanji dolg povečal za 3,4 bilijone dolarjev oziroma za 30 %. Številke so objavljene v julijskem poročilu The new debt trap: How the response to the last global financial crisis has laid the ground for the next (Nova dolžniška past: kako je odziv na zadnjo globalno krizo postavil temelje za naslednjo) organizacije Jubilee Debt Campaign.
Erjavec je zdrsnil na lestvici priljubljenosti politikov za več mest. Zdrs ni presenetljiv, saj se je zadnje čase kot zunanji minister res obnašal škandalozno, sedaj pa dobivamo vpogled v še bolj škandalozno vedenje diplomatov, ki sodijo pod njegov resor. Zdrsniti bi morali tudi drugi politiki, toda tokrat je na vrsti zunanji minister. Zdrs torej pomeni, da ni več med najbolj priljubljenimi. Zakaj je prav, da ni med njimi? In zakaj se svet zapira sam vase, gradi ograje, postavlja planke ter se ne meni za ljudi tam zunaj? Vprašanji ste medsebojno neločljivo povezani, kot bomo videli v nadaljevanju.
Praznik je mimo. Marijo so vzeli v nebo, možje v črnem so povedali svoje, in sicer, da ljudi ustrezno usmerjajo in vodijo le Biblija, vest, obremenjena z občutki krivde, in religiozne avtoritete. Tako kot v srednjem veku; trditev je seveda povsem neustrezna. In kaj sedaj? Je svet kaj boljši, lepši, so ljudje kaj bolj solidarni, je na svetu več egalitarnosti, so razlike med revnimi in bogatimi kaj manjše, je slovenska vlada kaj bolj sposobna vladati, je krščanske duhovnosti kaj več, je kaj učinkovitejša, je neoliberalne totalitarnosti zaradi nje kaj manj? Nič se ni spremenilo. In se najverjetneje niti ne bo. Obstajajo namreč tuzemski mehanizmi in zakoni, zaradi katerih lahko to trdim. To ne pomeni, da sem pesimist, saj pomeni le, da sem realist. In ko postane človek realist, ugotovi, da je svet še bolj zblojen, kot mislijo idealisti, zastopniki krščanske duhovnosti, neoliberalci in psihoterapevti. Toda vedno znova se najdejo ljudje, zastopniki te ali one ideologije, ustanove, institucije ali gibanja, ki trdijo, da prav oni vedo, kako upravljati z biznisom, družinskim življenjem, osebnostmi, moralo, da bodo ljudje stopali na pravo pot, ki je pot profitov ali pa vsaj path of virtue, kot rečemo v tujem jeziku. Vse to bode v oči in terja resen razmislek. Torej razmišljam.