Podrobnosti
Zadetkov: 4610

Nekdo me je poprosil, naj žrtvujem eno uro časa in si ogledam v soboto zvečer oddajo Vse je mogoče. Nisem imel pojma, da obstaja kaka oddaja s tem naslovom, vendar sem naivno sprejel izziv in si vzel uro časa. Oddaja je na sporedu ob osmih zvečer, kar seveda ni naključje, saj njeni ustvarjalci verjamejo, da je takrat pred televizorji največ gledalcev. Verjetno se ne motijo, saj imajo na voljo empirične podatke, hočejo pa tudi, da bi oddajo videlo čim več ljudi, da bi torej lahko vplivali na množice. Pred zaslonom sem bil tako tudi jaz, a ne kot del množice, zato me je po petih minutah prijelo, da bi nehal gledati tako vplivanje na množice, ker česa tako čudaškega še nisem videl, obenem pa me je postajalo strah, da pada inteligenčni količnik množice na tako nizko raven in tako hitro, da bi lahko v nedeljo zjutraj življenje v Sloveniji kratko malo zastalo, saj se ljudje s tako nizko inteligenco ne bodo znali več obnašati, kot se je leta 2015 pač treba, kajti življenje je vendarle kompleksno in zahtevno. A ker sem obljubil, da bom zdržal do konca, sem zdržal. In ker sem se prebil do konca, lahko sedaj o oddaji tudi kaj napišem.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3591

Vsaj ljudje, ki poučujejo kritično pismenost in filozofijo, bi morali pojasniti ljudstvu, da je osnovna, temeljna Sokratova lekcija vsem ljudem tale: če se je treba odločati med povzročanjem zla in prenašanjem zla, se je treba odločiti za slednje. Tega kajpak ne bodo naredili in za Sokrata bo v prihodnosti vedelo vse manj ljudi. Evropska Unija bo, skladno z zapisanim, dala Turčiji tri milijarde evrov, da bi begunci ostali pri njih in se ne bi več valili kot reka v Evropo. Ukrep je na žalost popolnoma pričakovan in je tudi v skladu s siceršnjim načinom delovanja EU. Pravilo demokracije v neoliberalnem kapitalizmu je namreč že nekaj časa zelo preprosto, ne zastopajo pa ga le elite, temveč večina ljudi: ne sprašujte se o razmerjih moči, ne izzivajte oblasti, če pa jo že izzivate, jo izzivajte takrat in tako, da boste na varnem – na primer v dnevni sobi ali kvečjemu za kakim šankom v zakotnem baru. Ko ni več demokracije, ostaja le še paranoja, zato morajo oni, ki nas ogrožajo, ostati tam. Nihče se ne sme upirati, vsakdo mora biti zadovoljen, da je lahko tu in da uživa v kapitalizmu. Zadnja knjiga, ki jo je spisal Chris Hedges, ima naslov Wages of Rebellion: The Moral Imperative of Revolt. V njej beremo o tem, kar je tako rekoč nadaljevanje znamenite razprave Hannah Arendt o izvorih totalitarizma. Medtem ko nekateri mislijo, da je bila stara Juga totalitarna in da je totalitarizem, hvalabogu, ostal za nami, ne vidijo novega totalitarizma, ne vidijo pa ga preprosto zato, ker ga nočejo videti.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4300

Naivno sem pripravljen verjeti, da mainstream ekonomisti in bankirji vedo, kaj se ta hip dogaja na kitajskem nepremičninskem trgu in s tamkajšnjimi baloni. Takisto sem pripravljen verjeti, da vedo, kaj se dogaja z ameriškim gospodarstvom, da vedo, kako slabo je z dolarjem, in da vedo, kaj se dogaja v globalnem finančnem svetu. Prav zato se sprašujem, kakšni ljudje nam vsak dan ponujajo pravljice o rasti in lepi prihodnosti. Kakšen značaj imajo ti ljudje, kako jim sploh pride na misel, da lažejo, varajo lastno ljudstvo in mu mečejo pesek v oči? Koga torej varajo, kaj mislijo, koga bodo prenesli žejnega čez vodo, in zakaj, čemu to sploh počnejo? Kakšne koristi imajo od tega? Kakšni so ti ljudje doma, pri svojih družinah, kakšni so v odnosih do prijateljev? Ali njim tudi lažejo, se sprenevedajo, tudi med njimi manipulirajo? V bistvu sicer ni pomembno, kakšni so v dnevnih sobah svojih stanovanj ali v spalnicah, saj je pomembnejše, kakšna je objektivna realnost in kaj se bo dogajalo v naslednjih letih. Prebral sem knjigo z naslovom The Death of Money, pod katero se je podpisal James Rickards. To je knjiga, ki govori o morebitnem zlomu mednarodnega monetarnega sistema in o zaupanju. Govori o zaupanju v dolar, pa o geopolitiki, kitajskih finančnih mogotcih, novem nemškem reichu, dolgovih, centralni svetovni banki, uničevanju trgov. Koristno jo je prebrati, čeprav vem, da je večina ekonomistov in bankirjev ne bo; o Erjavcu, Ljudmili in drugih raje ne bi izgubljal besed. Sledi odgovor na vprašanje, kako to vem.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3507

Ekonomisti lahko napišejo tisoče knjig in člankov in razvijajo neverjetne ekonomske modele, a zelo težko vam bodo odgovorili na preprosto vprašanje: “Kakšen je osnovni namen ekonomije?” In odgovor na to vprašanje je prav tako izjemno preprost: “Blaginja človeštva in planeta.” To je povsem dovolj, za to ne potrebujete ne znanosti, ne vrhunske izobrazbe.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4223

Pridem v trgovino, katerokoli, in prodajalka (ec) me vedno ogovori z naučenim besedilom: »Kako vam lahko pomagam?!« Mnogokrat se ne zazrem v vsebino tega nagovora, ki sem ga že neštetokrat prežvečil, se ne oziram nanj, včasih pa kakšnemu tudi razložim svoj pogled na uporabo besede pomagati. Vsebinsko. Kdo komu pomaga in zakaj.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4846

V procesu deinstitucionalizacije je zelo pomemben način prenosa storitev v skupnost, saj obstaja velika nevarnost, da pri tem kopiramo vzorce institucionalnega sistema na nivo stanovanjskih skupin in bivanjskih enot; principi dela in režim medsebojnih odnosov med zaposlenimi in posamezniki pa ostajajo isti. Kar pomeni, da se tudi odnosi moči (podrejenosti, odvisnosti, pogojevanja…) značilnih za institucije, med vpletenimi v ničemer ne spremenijo, ali pa se znotraj manjše skupin lahko celo potencirajo. V kolikor se ne bodo v procesu radikalno deinstitucionalizacija spremenili tudi vzorci načina mišljenja ter videnja na upravičence ter seveda hkrati s tem način dela, bo ta proces nujno zgrešil svoj namen in cilj. Pristali bomo na tem, da bomo imeli kup novih bivalnih skupin, ki bodo zgolj preslikava velikih institucij katerih integrirani del bodo. Vse to se že sedaj dogaja in je vidno na mnogih primerih, ko se zgolj zamenja ime (mogoče še logo) institucije in iz zavoda postane center, to je vse. Obnavljajo, prenavljajo in dograjujejo se objekti, ki so zgolj na videz bolj prijazni in pisani, režim pa ostaja tog in monoliten.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4476

JJ in Ljudmila terjata razpravo o Sloveniji, ki naj bi bila na različnih lestvicah sramotno nizko. Mišljene so lestvice, katera država je bolj uspešna, bolj kapitalistična, katera bolj spoštuje človekove pravice, kje je več pravičnosti, kje so ljudje bolj srečni in vse drugo. Razprava o popolni sramoti sicer ne bo zalegla, saj gre bolj za merjenje mišic & predvolilne golaže & nabiranje političnih točk & moraliziranje, bo pa še en prispevek k siceršnji blaznosti v tej deželi. V njej je ozračje med ljudmi depresivno in tega preprostega dejstva ne more popraviti niti vsakokratno naštevanje podatkov, kako neverjetno hitro raste BDP, od česar navadni državljani nimajo dobesedno ničesar, kako je vse optimistično in svetlo in rožnato in tudi sicer urejeno, kako hitro se zmanjšuje nezaposlenost in kako dobivajo nezaposleni slabo plačana delovna mesta za določen čas, samo da niso več v registrih nezaposlenih. Vsakdo z zdravim razumom ve, da je vselej mogoče prirediti dejstva tako, da je zgodba o realnosti lepa, svetla in polna upanja, ve pa tudi, da ugotavljanje, kako slabo je vse skupaj, takisto ne vodi nikamor. Potrebna je tretja pot.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4453

Ko sem kot srednješolec bral Ukano Toneta Svetine, sem se pričel spraševati, kako bi se v podobnih okoliščinah vedli ljudje, ki sem jih poznal. Od te miselne telovadbe se mi je ježila koža. Kljub temu je nisem opustil. Takrat je bila v Bosni vojna. Marsikateri Bosanec bi si prihranil ogromno gorja, če bi znal na tak način oceniti svoje sosede … Zdaj vem, da je pred vojno bolje zbežati kot preizkušati svoje sposobnosti preživetja v njej, a človek nikoli ne ve … In pot je lahko dolga, kot vedo mnogi, ki so pred njo pribežali v Evropo, a ji niso ušli …

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4093

Kantova velika lekcija človeštvu je tale: posameznik je svoboden, če se podredi pravemu gospodarju, ki mu naloži breme svobodnega odločanja. Ali drugače: pravi gospodar ne odloča namesto mene, sklicujoč se na ta ali oni zakon, ki ga je kajpak treba ubogati, kar je zelo enostavno in lahko, temveč meni nalaga odločitev, ki pa ravno ne pomeni, da se moram držati tega ali onega zakona. Veliko zahtevnejše se je odločati sam in biti svoboden, kot pa se lepo, udobno nasloniti nazaj in prepustiti gospodarju, da odloči, nato pa mu slediti – ali pa se mu nesmiselno in neproduktivno upirati. Naravno stanje človeka je namreč inercija in, če je le mogoče, pogreznjenost v hedonizem. Če torej ljudi prepustite naravi, kot se reče, ne naredijo ničesar (novega), saj zgolj ponavljajo isto; če jim gospodarji odrejajo, kaj morajo storiti, je enako. Prava motivacija je namreč vselej zunanja, ne notranja, kar pomeni, da je strukturna in da sploh ni posameznikova. Človeka mora vselej šele nekaj prisiliti, da stori, kar je zares treba storiti. Dokler se to ne zgodi, živi bolj ali manj hedonistično življenje, prepričan, da je svoboda v tem, da izbira med dobrinami, ki jih je k sreči na kapitalističnem trgu iz dneva v dan več, kar bi lahko pomenilo, da je tudi svobode vedno več. Vulgarnost take nesvobode je kajpak očitna.

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 4064

Ljudje imajo zelo radi sodobne psihološke in filozofske modrosti, med katere sodi tudi prirejena izjava Starih, da bi moral človek spoznati samega sebe, sodobna new age floskula, da bi moral biti človek zvest samemu sebi, in sicer svojemu resničnemu jazu, mistična vzhodnjaška ideja, da bi se moral odreči iluzijam in uzreti resnico samega sebe, in podobno. Prav vztrajanje pri takih zamislih je danes voda na mlin zastopnikov kapitalizma in samega kapitalizma, ki s pridom izkorišča ranljivost ljudi in omogoča kopičenje profitov v rokah nekaterih intelektualcev, terapevtov, mazačev, prodajalcev iluzij in drugih ljudi, ki znajo manipulirati. Medtem ko se ljudje tako poglabljajo v sebe in odkrivajo prave, resnične jaze, se kapitalizem mirno širi in jih izkorišča na načine, o katerih se jim še sanje ne.

Dodaj nov komentar