JJ je morda nedolžen. Kaže nedolžen videz, a to še ne pomeni ničesar. Ali pa ni nedolžen. Čisto mogoče je, da ne bomo nikoli izvedeli, kaj vse se je dogajalo v tako imenovani aferi Patria. Če je nedolžen, je storil vse po zakonu, zato lahko mirno spi; če je kriv, je kršil zakon in bi moral odgovarjati pred avtoritetami. Prav pomen avtoritete je v tej zgodbi še največji in bo imel daljnosežne posledice. Obstaja namreč nekaj pomembnejšega, kot je razglabljanje, ali je JJ kriv ali nedolžen. Kot je rekel Platon: državljani, ki se strogo držijo zakonov, še niso dobri državljani. So zgolj pridni in ubogljivi. Dober državljan je človek, ki v življenju stori še kaj drugega, kot je to, da se pridno drži zakonov in uboga avtoritete. Stori nekaj, s čimer postane del nečesa velikega. Pridni in ubogljivi državljani niso kreativni, in ne storijo ničesar takega, da bi povečevali obče dobro, zato niso nikoli del česa velikega. Prav zato je čas za vnovični premislek komunizma. Janez Janša je prava oseba, zaradi katere je to treba narediti. Je človek politike, toda tak človek je bil tudi Marx.

V našem zadnjem prispevku smo pisali o “945 zlorabljenih!”, posameznicah in posameznikih starih med 18 in 65 letom, ki so zaradi svojega hendikepa ter drugih socialnih ali bivanjskih razmer, pristali tja kamor ne sodijo, kjer ne bi smeli biti; v domovih za ostarele.

Kako je mogoče, da gospod Mramor žuga sindikatom in vztraja, da plače v javnem sektorju ne bodo rasle in da je treba še naprej varčevati, čeprav je bil dogovor popolnoma drugačen? Kako je mogoče, da v demokratični državi en sam človek govori vsem drugim, kaj se bo dogajalo in kaj se ne more zgoditi? Hvali se z rastjo gospodarstva in z zniževanjem nezaposlenosti, vrti nekaj številk, vendar je to le pesek v oči. Detajlov o stanju gospodarstva namreč ne razkrije, kar je simptomatično; simptomatično je, če jih pozna, ker o njih ne govori, tragično je, da se spreneveda, če jih pozna. In kar je najhuje: ničesar ne reče o resničnih vzrokih krize produktivnosti, akumulacije kapitala in vlaganja. Mramor se obnaša, kot da živi v neresničnem oziroma pravljičnem svetu, v katerem je on središče sveta, vsi drugi pa se vrtijo okoli njega ali pa bi se morali vrteti.

Če že nočejo revolucije z noži, vilami, s kosami in z drugim priročnim orodjem, bi lahko sprejeli vsaj revolucijo v umu. Ni tako krvava kot prva, boli pa vseeno, kar ve vsak razumen človek, ko se mu sesuje svet, kot se reče, sesuje pa se takrat, ko trči na povsem nove ideje ali zamisli, o katerih se mu pred tem ni niti sanjalo. In revolucija v umu je vsekakor potrebna, kajti vsakodnevno poudarjanje radostne novice, da vse vnovič raste, da je BDP tam zgoraj v oblakih in da bo jutri še bolje, je zavajajoče, manipulatorsko in simptomatično, saj vselej pozabijo dodati razmislek o vprašanju, ali je taka rast sploh vzdržna, še bolj pa pozabljajo, da je tam zunaj skoraj pol milijona Slovencev in Slovenk na robu lakote in preživetja, ki nima od take rasti dobesedno ničesar, da številni delavci delajo za mezdo, ki je ne bi privoščil niti steklemu psu, da je tam zunaj ogromno povsem nepotrebne bede, revščine, represije in vsega drugega. In Bog nima nobene zveze s tem, kajti noben resen bog ne bi ustvaril sveta, v katerem je toliko bede, kot je je na tem nesrečnem svetu.

Prispevek bi imel lahko tudi naslov Humanitarnost kot biopolitika. V tem času, ko lahko zaradi begunske tematike precej več kot običajno poslušamo in beremo o ksenofobiji in o različnih izrazih sovraštva in jeze nad begunci, ne bi smeli prezreti narave diametralno nasprotnega pristopa k beguncem. To je navidezne humanitarnosti, ki je prav tako zatiralska, le da to ni vidno.

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku zasledil citat Carla Sagana – znanstvenika, profesorja, ki ga je zapisal v knjigi Svet demonov, ki se glasi: »Kaj nam pomaga pravica do svobode govora, če nihče ne nasprotuje oblastem, svoboda tiska, če ni nihče pripravljen zastavljati neprijetnih vprašanj, pravica združevanja, če ni nobenih demonstracij, splošna volilna pravica, če na volitve prihaja manj kot polovica volivcev, ločitev cerkve od države, če zidu, ki ju ločuje, ne vzdržujemo redno? Če pravic ne uporabljamo, lahko od njih ostanejo le simboli, le prazne domoljubne besede. Pravice in svoboščine moramo uporabljati, drugače jih bomo izgubili.«

Od letošnjega marca do septembra 2016 bo Evropska centralna banka (ECB) v evropski bančni sistem vsak mesec“stočila” 60 milijard evrov. Skupaj bo tako ECB evropskim bankam v okviru tega tako imenovanega programa kvantitativnega sproščanja “podarila” 1140 milijard evrov. S tem naj bi spodbudila gospodarsko rast, saj naj bi komercialne banke več denarja namenila kreditiranju gospodarstva in prebivalstva (24ur.com).

Po toči je največ mežnarjev !

Ker je po toči zvoniti prepozno in se po njej pojavi največ mežnarjev, ki bi radi zvonili, ko je nevihta mimo, si oglejte posnetek o tem, ki priča s kakšno težavo smo zbirali podpise proti zakonu o poroštvu za TEŠ6. Posnetek predstavlja moj nastop v Odmevih po tistem trenutku, ko je bilo jasno, da smo zbrali dovolj, to je 2861 podpisov za nadaljevanje postopka. V posnetku http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-odmevi/141830124 se vidi kako so tedaj novinarje, med njimi Slavka Bobovnik, predvsem zanimale ovire za razpis referenduma, nič pa upravičenost njegove izvedbe in vzrok zanjo. No, danes je situacija obrnjena. Vsi se zanimajo za rdeče številke, zdaj na veliko prekrite s črno barvo, o katerih pa za čuda prej nihče ni hotel ničesar niti slišati. Ko sem Bobovniku povedal, da bo z zaustavitvijo TEŠ6 elektrika v Sloveniji cenejša in da sem o tem že napisal članek »Kako ubraniti TEŠ pred TEŠ-em 6«, je g. Bobovnik pogovor zaključil. Po 3 minutah ga je končal z besedami - To ni današnja tema, o tem pa kdaj drugič – kar je za mene seveda pomenilo ob svetem Nikoli. Ampak potem so v istih Odmevih, imeli dovolj časa, da so skoraj 8 minut nesebično in v javnem interesu »furali« domnevno očetovstvo nadškofa Urana. Pa naj še kdo reče, da RTVSLO ni služila in ne služi javnemu interesu.

Jutri imam predavanja na neki slovenski osnovni šoli, in sicer o filmu, filmski vzgoji, filmski pismenosti. Predavanja bodo za učitelje, trajala pa bodo skoraj ves dan. To je izvrstna priložnost za vnovični razmislek, kaj sploh je film. Vprašanje si bom zastavil kljub temu, da verjetno številni ljudje verjamejo, da jim je popolnoma jasno, kaj je film (ali pa jih sploh ne zanima definicija filma, dokler jih ta zabava), poleg tega pa je v tej deželi tudi veliko strokovnjakov za film, ki verjamejo, da še bolje kot oni vedo, kaj je film, kar pomeni, da o tem res ni treba govoriti ali izgubljati časa. Sam trdim ravno nasprotno: o vsem tem je treba resno govoriti, ker ravno ni jasno, kaj je film (danes), zagotovo pa je več, kot je videti na prvi pogled, oziroma je nekaj drugega.

Kapitalistični sistem potrebuje temeljito spremembo. Zadnji dogodki na borzah to sicer staro ugotovitev zgolj na novo potrjujejo. Največja gospodarstvo na svetu, kitajsko, ki je vsekakor komunistično, saj je Kitajska komunistična država, je pregreto in se ne hladi počasi, temveč hitro, zato poslušamo te dni zgodbe o trepetanju finančnikov z vsega sveta, paniki vlagateljev in raznih zdrsih, zgodbe o tem, kar napovedujemo že dalj časa, saj je vse pričakovano. Nič novega. Kot ni nič novega, da je treba povečati profitabilnost. Toda to je neprimerno laže reči kot narediti, kajti profitabilnost se bo povečala, če se bo dramatično zmanjšala količina fiktivnega kapitala, kar pa se zlepa ne bo zgodilo; morda se bo zgodilo zgrda. Ponuja se zanimiva vzporednica z razmišljanjem na nekem drugem področju, kjer se rojevajo zamisli o revoluciji, ki jo sistem nujno potrebuje, kot rečeno.