Nekoč je bila ideja združene Evrope, simbola napredka, miru in blaginje. A dejansko je šlo zgolj za iluzijo, ki se je zrušila ob prvih večjih težavah. Namesto odprtih mej, povezovanja med ljudmi in solidarnosti, evropske države ne gradijo samo ograj na svojih zunanjih mejah, temveč se ograjujejo tudi druga od druge - na mejah danes niso več samo policisti, temveč tudi vojaki.

Morda, zgolj morda, najverjetneje pa ne, kajti če se ne zgodi nekaj posebnega, če so ljudje prepuščeni sami sebi in svojim interesom, pride do polnega izraza znamenita Freudova izjava, da ljudje ljubijo iluzije celo bolj kot sami sebe, kar med drugim pomeni, da se ne menijo niti za lastno dobrobit, kaj šele za blagostanje in dobrobit drugih ljudi. Skupina državljanov in državljank je sicer javno pozvala moža, naj presežeta zamere in razlike ter skupaj povlečeta Slovenijo iz blata, v katerem tiči že dolgo časa, toda njihova namera ni le politično naivna, temveč izraža tudi veliko neznanja iz psihologije subjektivnosti. Človek namreč ne preseže svoje partikularnosti, ker se za to odloči ali ker ga k temu nekdo pozove. Ne obstaja notranja motivacija, tako ljuba psihologom, da bi človek segal k univerzalnemu. Prav nasprotno je res: človek je notranje zainteresiran, da ohranja partikularnost in jo brani pred drugimi ljudmi, po možnosti pa še poveča in razširi – praviloma celo na račun drugih, za katere se ne meni kaj dosti niti tedaj, ko trpi sam in trpijo oni.

Ob dejstvu, da je Madžarska o polnoči zaprla mejo s Srbijo, postaja dokončno jasno, kakšna je resnica Evropske unije onkraj vsakdanjega blebetanja o solidarnosti, pravicah, vrednotah, humanosti, svetli prihodnosti, skupnem življenju v miru in bratstvu, krščanskih temeljih. Do nje se zlahka dokopljemo, če vsaj malo razmišljamo. Ali pa tako, da preberemo kako dobro knjigo in pri tem še razmišljamo. V izvrstni knjigi Racing to Justice: Transforming Our Conceptions of Self and Other to Build an Inclusive Society, pod katero je podpisan John A. Powell, izšla pa je leta 2012, naletimo na zapis Martina Luthra Kinga, ki je vreden, da si ga zapomnimo: s pomočjo znanstvene in tehnološke genialnosti smo zgradili svet, v katerem smo vsi sosedje, pa vendar se še nismo usposobili za etično držo, s katero bi ga spremenili tako, da bi bili vsi bratje. Toda to moramo narediti, moramo se naučiti živeti skupaj kot bratje ali pa bomo skupaj izumrli kot bedaki. Povezuje nas skupna usoda, ujeti smo v mreži vzajemnosti. Kar vpliva na enega samega človeka, posredno vpliva na vse. In nikoli ne morem postati, kar bi moral postati, dokler vi ne postanete, kar bi morali postati; enako velja za vas. Na tak način je zgrajeno božje kraljestvo. Vsak človek je torej nujno povezan z drugimi ljudmi, s katerimi deli skupno usodo.Ali kot je dejal Edward Said: nihče ni ena sama stvar. To pomeni, da noben begunec ni zgolj begunec, temveč je tudi mati, oče, inženir, učitelj, zdravnik, medicinska sestra, babica, igralec violine in tako dalje. Ko poslušamo te dni Zahodne politike, pa imamo občutek, da so zgolj ena sama stvar: grožnja in nevarnost.

27.7.2015 smo v YHD -Društvu za teorijo in kulturo hendikepa na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in invalide (MDDSZ) naslovili dopis v katerem smo jih prosili za informacije o razpisu »za samostojno življenje invalidov za obdobje od začetka leta 2015 do konca leta 2018«. Gre za 4-letno sofinanciranje programov osebne asistence. V razpisu je bilo predvideno sofinanciranje nekje med 340 - 350 osebnih asistentov in za to namenjenih 2,5 milijona proračunskih sredstev letno.

Na prvi pogled je vprašanje neumestno, neprimerno, neprikladno, nesramno in celo žaljivo, kar pomeni, da ni postavljeno na pravem kraju in sploh ne bi smelo biti postavljeno; pa tudi sicer so psihotični ljudje v glavnem na zaprtih oddelkih psihiatrije, nekateri še vedno zamreženi, drugi polni antipsihotikov, s katerimi dobro služi industrija zdravil. Pa vendar si je dobro vzeti nekaj časa in razmisliti o vprašanju še iz drugega zornega kota, kajti obstajajo dobri razlogi, da sem si ga zastavil, saj se dovolj dolgo ukvarjam s psihoanalizo, da ni zastavljeno zaradi neznanja, nemarnosti ali celo zlobe. Osnovna zamisel je namreč tale: vselej lahko dam drugemu človeku več, kot pa mu dajem; vselej sem radikalno kriv. Seveda pa sem tudi sam drugi za druge.

V zadnjih tednih in mesecih lahko opazujemo izjemno visoke padce in rasti borznih indeksov po svetu. Več odstotnemu padcu v enem dnevu lahko že naslednji dan sledi več odstotni dvig. Marsikdo bi rekel, da je panika zatorej odveč, vendar so prav ta visoka nihanja - včasih tudi znotraj enega dne - pokazatelj zgodnje faze borznega zloma, pravi Michael Snyder v članku This Is EXACTLY What The Early Phases Of A Market Meltdown Look Like (Natanko tako izgledajo zgodnje faze borznega zloma; 9. 9. 2015).

SPAM je splošno sprejet izraz za nadležno, vsiljeno, nezaželeno ali nenaročeno elektronsko pošto (Wikipedija). Programi za e-pošto nam omogočajo, da se tovrstna sporočila samodejno preusmerjajo v poseben predal, ki ga običajno niti odpremo ne; po določenem času pa se ta sporočila samodejno izbrišejo. A zdi se, da oznaka SPAM ne velja samo za nezaželena sporočila, med katerimi so običajno predvsem reklame in ponudbe za lahek zaslužek, temveč tudi za državljanske pobude.

Živimo v paradoksnem svetu brez prave avtoritete in brez ustrezne vzgoje mladeži, čeprav so 'avtoritete' vsepovsod. Ljudje so jim podrejeni, podrejenost pa je iracionalna. In kakšna je prava avtoriteta? Odgovor je podal Spinoza v delu z naslovom Tractatus politicus in je dober: prava avtoriteta je človek, ki ga izberejo ljudje izmed svojih, da prevzame odgovornost na svoja pleča, odgovornost, da privede debate ljudi do sklepa. Avtoriteta zato nima 'svojega' mnenja, njena vloga je čisto formalna. V nekem smislu ne misli, zato pa omogoča ljudem, da mislijo in se dvigujejo nad mnenja, ideologije, vraževerje in vse drugo. Prava avtoriteta je bil Sokrat, ki ni vedel ničesar, je pa znal ljudem zastavljati dobra vprašanja, da so lahko mislili. Kako je s tem danes?

Moto Pariške ekonomske šole (Paris School of Economics), na kateri poučuje tudi znameniti ekonomist Thomas Piketty, se glasi: “Ekonomija služi družbi” (Economics serving society). Kako resno bi morali vzeti te besede.

Čeprav verski fundamentalisti trmasto verjamejo, da je Zemlja stara nekaj tisoč let, v to pa skušajo prepričati še druge ljudi, kar dokazuje število naivnih in vraževernih ljudi na tem svetu, se je pred 254 milijoni let na našem planetu dogajalo nekaj katastrofalnega. Takratno množično izumrtje vsega živega pomeni, da je izginilo z obličja Zemlje približno 96 % vseh morskih prebivalcev in več kot 70 % navadnih prebivalcev, ki so naseljevali kopno. Do izumrtja je prišlo v manj kot 100 tisoč letih, kar je, geološko gledano, skoraj v trenutku. In kako se je takrat vse skupaj začelo? Najprej je bilo tam veliko, zelo veliko – ogljikovega dioksida. Zlasti v oceanih. Temperatura oceanov je kajpak naraščala in naraščala, oceani pa so bili tudi vse bolj kisli. Zveni znano, kajne? Pa pravijo ljudje, da radikalne spremembe niso možne in da sveta ni mogoče spremeniti! Res je, da se svet lahko spremeni v trenutku.