Človeštvo je obsojeno na propad. Morda je še čas, da ga prepreči. Mogoče ga bo preprečilo, mogoče pa ga tudi ne bo. Danes zjutraj ob šestih, datum je 11. 11. 2015, je bilo na Dunaju plus 16°C. Slovenija postavlja na meji s Hrvaško tehnične ovire. Z njimi bo ovirala begunce, ki bežijo pred vojno. Delavcem bodo še naprej jemali, kar je mogoče vzeti. Trgovina ogroža občestveno življenje oziroma komunizem. In Marx je že pred časom jasno dokazal: človek napreduje šele takrat, ko proizvaja samega sebe. Dokler dela po diktatu drugih ali je zgolj princip, s katerim upravljajo upravljavci, človeški vir na primer, ne napreduje. Berem knjigo uglednega filozofa. Njegovo ime je Jean-Luc Nancy. Naslov knjige je: La création du monde ou la mondalisation. Erjavec in Ljudmila je zagotovo ne bosta prebrala. Pa bi jo morala.
“Če pa gledamo od zunaj – na primer iz vesolja, od koder se ta veličastna zgradba bolje vidi – se percepcija hitro spremeni in evropski zid se naenkrat pokaže kot velikansko zaporniško dvorišče, ali natančneje, kot koncentracijsko taborišče.” (Boris Dežulović, Objektiv)
Čeprav se spodnje številke spreminjajo in se v različnih virih tudi nekoliko razlikujejo, pa so dober pokazatelj razmer v svetu (uporabili smo kolikor je mogoče aktualne podatke iz zanesljivih virov). Čeprav nas morda bolj prizadanejo podobe posameznikov, moramo biti zmožni razmisleka o sporočilnosti teh številk. Zazreti se v oči enemu stradajočemu človeku, je nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi, še zlasti če gre za otroka, a takšnih ljudi je kar 795 milijonov (za več kot 397 Slovenij).
Zahodna družba je najboljše, kar se je človeštvu kdajkoli in kjerkoli zgodilo. V preteklosti je bilo povsod slabše. V 'nezahodnih' državah živijo slabše in tako bo, dokler ne začnejo živeti kot mi. S tem so prežeti učbeniki in enciklopedije, knjige in filmi, javna občila in medmrežje. To je temelj naših pogledov na svet in veje iz vseh naših 'širših' in 'globjih' pogovorov. Tudi tisti, ki vemo, da ni tako, se borimo sami s sabo, kajti globoko v sebi 'vemo', da smo najboljši …
Politiki kar naprej kot lajne ponavljajo, da država ne more več reševati begunske krize in da potrebuje bodeče žice in ograje in zidove in planke in vse drugo, da zelena meja, ki jo je treba nujno reševati in varovati in ščititi, ne bo kakor švicarski sir – izraz sicer rad uporablja JJ. Politiki so frazo begunska kriza ponovili že tolikokrat, da je skrajni čas, da spregovorimo o njenem pomenu in smislu, če ta sploh obstaja, seveda. In se vprašamo, ali res obstaja begunska kriza ali je zgolj fikcija, dozdevek. Odgovor je že vnaprej dan: nikakor ne obstaja in je fikcija. Kako to dokazati? Z lahkoto.
“Država je imela v preteklosti nalogo discipliniranja kapitala. S podnebnimi spremembami bo morala to storiti ponovno.” (Christian Parenti: Why State Matters, Jacobin)
Včeraj sem bil prostovoljec. Nisem bil med svojim delovnim časom, da mi ne bi kdo česa očital; v tej deželi se je vedno treba bati očitkov in metanja polen pod noge. Ljudje pač radi očitajo in iščejo krivce, pa če je to smiselno ali ni; pogosto jih iščejo tudi tedaj, ko nimajo od tega čisto nobene koristi. Nekateri Slovenci tako živijo po načelu pomembno je le, da sosedu crkne krava; če slučajno crkne meni, je tudi v redu, če le njemu crkneta dve. Nihče mi torej ne more ničesar očitati, ker sem bil v prostem času prostovoljec. Ali pač?
Gospod Cerar je včeraj, ko so pred parlamentom že gorele sveče za umrle begunce in migrante (samo letos jih je umrlo 2600, med njimi precej otrok), brezbrižno, kot da gre na večerni sprehod ob reki, sporočil javnosti, da bo vlada stopnjevala ukrepe za zavarovanje meje. To je rekel na način, ki dopušča dvome, kaj namerava storiti vlada, ki ne more povedati taisti javnosti niti tega, ali je že kupila bodečo žico ali ne, zlasti pa ne pove, koliko ta stane na svobodnem kapitalističnem trgu. Ker tega ni težko ugotoviti, lahko hitro izračunamo, da bo več kot sto kilometrov bodeče žice stalo krepko več kot milijon evrov. In to ni prispevek k najvišjemu dobremu, ki ga določa razum, ter ni prispevek k inteligenci oziroma vednosti o resnici in bogu. Ne, to je prispevek k temu, kar imenuje Spinoza impotenca razuma.
Tiranija je zelo preprosta in za nekatere ljudi, ki so pripravljeni biti hlapci, celo učinkovita: zakonsko zvezo sestavljata izključno mož in žena. Namesto da bi se pogovarjali o skupnem življenju ljudi, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, imamo opraviti s tiranijo. Trditev pa ni le arbitrarna in tiranska, temveč je tudi empirično napačna. Na tem svetu zakonsko zvezo v tem trenutku sestavljajo: en mož in veliko žena; ena žena in veliko mož; dva moška; dva ženski. Lahko je tudi kakorkoli drugače. Lahko je tako, kot se ljudje dogovorijo. In lahko se dogovorijo karkoli in kadarkoli. Obenem pa je res, da ima vodikov atom en sam proton v jedru. Prav tako je res, da je v svetu diskretnih enot dva plus dva lahko samo štiri. In Einsteinova enačba E=mc2 zagotovo drži.
Pred dvema dnevoma je kot strela z jasnega odjeknila novica o aretaciji znotraj Vatikana. Zaradi suma uhajanja zaupnih dokumentov in informacij, tudi prisluškovanj papežu, sta bila aretirana Monsignor Vallejo Balda, sekretar prefekture za ekonomske in upravne zadeve ter bivša članica te komisije Francesca Chaouqui, ki pa je bila že izpuščena po celonočnem zasliševanju prav zaradi njene pripravljenosti za sodelovanje. Nov škandal (po izpovedi Monsignorja iz kurije, da je gay, javno pismo škofov, o poskusih vplivanja na izid zaključkov Sinode, »novica« o tumorju v glavi papeža) povezan z uhajanjem tanjih dokumentov oz. zaupnih podatkov glede financ IOR, Instituto per le Opere di Religione je še eden v seriji poizkusov destabilizacije obširnih reform, za katere se je trdno in brezkompromisno odločil papež Frančišek, že takoj na začetku svojega mandata. S svojo pojavnostjo in nekonvencionalnimi ter nepredvidljivimi dejanji, ne le da preseneča in navdušuje množice vernikov in nevernikov, ampak prav tako vzbuja tudi strah in bojazni tistih, ki se od njega počutijo neposredno opazovani, sojeni, ogroženi v svojem »običajnem početju prevar«. Njegovo avtoriteto se poskuša spodbijati, prav tako tudi dajati vtis, da stvari uhajajo izpod kontrole.
Zaupni podatki bodo razkriti z objavo dveh knjig in sicer prva novinarja Gianluigija Nuzzija z naslovom Via Crucis in druga Avarizia – skopuštvo, novinarja Emiliana Fittipaldija. Obe knjigi govorita o svinjarijah, ki se dogajajo z denarjem namenjenim za karitativne namene. Npr. od 10 evrov, gre 6 evrov za poplačilo dolgov kurije, 2 v črni fond, zgolj 2 evra sta na razpolago za prave namene cerkve. Denar IOR gre tudi za investicije v orožje, v Vatikanu je možno prati denar, že 2013 so papeža obvestili, da so zaradi slabe investicije izgubili v Švici deset milijonov evrov ... Frančišek je edini, ki živi na 50 kvadratih, medtem ko so zmagovalci v razkošju rezidenc znotraj Vatikana, kardinal Velasio de Paolis na 445 kvadratih, sledi mu Sergio Sebastini s 424, Raymond Leo Burke s 417 in Franc Rodé s 409 kvadratnimi metri.