– resnična pijača vseh naših mladosti, ki dela vse, da bi umrli mladi in lepi, torej lepo zaobljeni brez gubic …
Denar je imel v zgodovini že mnogo različnih snovnih (npr. školjke, poper, čaj, veliki kamni, kakav) in nesnovnih oblik (zapis v papirnih ali v elektronskih knjigah). Tisto, kar je bistvenega pomena da neka stvar – snovna ali nesnovna – postane denar, je, da jo neka skupnost sprejme kot univerzalno plačilno oziroma menjalno sredstvo. Danes se mnogi navdušujejo nad kriptovalutami kot najsodobnejšo in najvarnejšo obliko denarja. Poglejmo si nekaj značilnosti oziroma lastnosti kriptovalut, zaradi katerih bi si upali trditi, da kriptovalute dejansko niso denar.
Kaj bi se zgodilo, če bi Vesoljci prišli na Zemljo? Bi bili prijazni ali nasilni?
Po odgovor ni treba v vesolje. Dovolj je, da obrnemo vprašanje: »Kaj bi se zgodilo, če bi človeški vesoljeplovci prišli na planet, poln življenja?«
Odprti prostori so pomembni. Z več vidikov. Eden je zagotovo ekonomski. Ta je še posebej pomemben. Če prostore zapremo, zamejimo, ogradimo, potem nekateri ljudje ostanejo zunaj. Ne samo zunaj, onemogočen jim je tudi dostop. Celo dostop do najbolj osnovnih dobrin kot so hrana, voda, zdravila. Prav tako nimajo dostopa do informacij, znanja, šolanja, tehnologij. Prostore zapiramo s fizičnimi ali ekonomskimi ovirami. Vstop v zaprte prostore je pogojevan bodisi z državljanstvom, pripadnostjo neki ustanovi ali prepričanju bodisi z denarjem. Nasprotno so odprti prostori brezpogojno namenjeni vsem, v njih si brezpogojno delimo vse.
V tem letu sem srečal veliko število ljudi, ki so mi pripovedovali, da si želijo drugačnega življenja. Toda vsakič, ko so dobili priložnost, da bi naredili spremembo so jo gladko zavrnili. Znanstveni krogi so 21. stoletje razglasili za stoletje odtujenosti (alienacije), ko se bo osamljen posameznik najbrž bolj kot kadarkoli prej zatekal v domišljijski svet. Zato tudi ne preseneča, da so moji sogovorniki našli številne izvirne izgovore, da ne izstopijo iz svoje zaporske celice. Da bi si lažje vse skupaj predstavljali vzemimo za primer pacienta, ki čaka na presaditev srca.
Na Fakulteti za socialno delo sem študentkam in študentom oni dan predstavil svojo zadnjo knjigo Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost. Na tem kraju bi dodal razmišljanje o statusu resnice v današnjem svetu in o odnosu ljudi do nje, ker imam vse močnejši občutek, da so vse pomembnejša mnenja, ki jih imajo radi sofisti, in je vse manj pomembna resnica. Ljudje tako vedno znova ponavljajo, da imajo pravico do mnenj in do svobode govora, redko pa slišim koga reči, da ima pravico do resnice.
V času, ko nas mediji dobesedno zasipavajo z božično glasbo, filmi in predvsem reklamami za neverjetno ugodne božične nakupe, si velja ponovno prebrati publikacijo Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz. Pravi pomen božiča zagotovo ni v množici daril in bogato obloženih mizah. Vendar, pravi Mesbahi, praznovanje božiča ni zločin, zato se brez obsojanja in z vso ponižnostjo poglobimo vase. Poskušajmo se zavedati, kaj počnemo, in prepoznati dejstvo, da vsi skupaj predstavljamo sistem, ki ga tako preziramo, da mi prispevamo k sistemu, ki nas podjarmlja, navkljub temu pa ne želimo videti svoje vloge, ki jo igramo pri ustvarjanju tega rakavega družbenega reda. Skupaj opazujmo soodvisnost vsega dogajanja v svetu in se vprašajmo, ali lahko drugače, resnično ljubeče, praznujemo božič.
Vojni zločinci, klavci nekoč lastnega naroda, morilci otrok, posiljevalci žensk, okrutni morilci, tatovi … To me danes bega: Le kako jih lahko nekateri poveličujejo, spoštujejo – celo, kot narodne junake, heroje?
Služba pogosto nima veze z delom. Velik del službenega časa je namenjen razpravljanju o tem, kaj in kako bi bilo treba narediti. Uvod v to razpravljanje je ponavadi predolg govor samovšečnega vodilnega o tem, kaj in kako se je naredilo. Naredilo se je seveda izključno po njegovi zaslugi, kajti, kot tudi pove, bi vsi ostali lahko delali več in bolje, bili bolj uslužni in ubogljivi ter hkrati samostojni in ustvarjalni. Tudi delavci posvetijo veliko časa in truda gledanju sodelavcem pod prste, ko so zraven, in klevetanju, ko jih ni zraven.
"Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah", je Marxova misel. Takoj, ko jo zapišemo, tvegamo, da nas bralec proglasi za marksista, socialista ali komunista. Vendar se s tem ne nameravamo ukvarjati. Ideologije običajno hitro razvnamejo vroče glave oziroma najnižje človeške strasti. Takoj se pojavi pravi arzenal žaljivk in zgodovinski spomin se razpotegne vsaj do 2. svetovne vojne, če ne še dlje. Nas pa to ne zanima. S treznim razumom bomo razmislili o zgornjih besedah.