Pozdrav Prešernu iz Društva slovenskih pisateljev
Prostor Društva slovenskih pisateljev je v sredo, 31. 1. 2018, pozdravil prihajajoči kulturni praznik s štirimi novimi pesniškimi zbirkami, ki so jih predstavili pesniki in pesnica ter avtorici spremnih besed. Cvetka Bevc je predstavila svojo pesniško zbirko Siringa, Marko Elsner Grošelj Kirchnerjevo roko, Andrej Medved Iluminacije, Kristijan Muck pa zbirko Knjiga se nasmehne. Jelka Kernev Štrajn je prispevala povzetek svoje spremne besede O Medvedovih Iluminacijah, Veronika Šoster pa je povzela esej Zvezdogled, ki je z njim pospremila Muckovo pesniško zbirko Knjiga se nasmehne. Knjige je izdalo Književno društvo Hiša poezije.1
Ko predstavniki delodajalcev iz sektorja, ki se prikladno poda javnemu sektorju, te dni vnovič gromoglasno sporočajo javnosti, da slednji ni dovolj učinkovit, da je delavcev, ki delajo v njem, preveč, da so breme, težko vsaj pol milijarde evrov letno, da bi jih bilo treba veliko mahoma odpustiti, se bržčas niti ne zavedajo, kako stereotipen, žaljiv in diskriminatoren besednjak uporabljajo, kako izrazito nestrpni so in kako vulgarno se naslavljajo na javnost, na delavke in delavce, ki jih s svojim govorjenjem zagotovo skušajo v nekaj prepričati, saj bi sicer molčali kot grob. Pojdimo lepo po vrsti.
Pri nas je veliko ustvarjalcev umetnosti, ki delajo zastonj ali pa za majhne denarje. Ustvarjajo leta in leta, pa od tega nimajo nobenega zaslužka ali pa dobijo samo drobtinice, ki jih največkrat vlagajo nazaj v umetnost. Očitno je, da se politiki in tudi narod premalo zavedajo, da samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov.
Že večkrat smo napovedali veliko verjetnost nove finančne krize, ki se bo začela z borznim zlomom. Vsaj en zlom je že v polnem teku - zlom kriptovalut. Bitcoin, ki je še vedno na prvem mestu med več kot tisoč kriptovalutami, je z vrednosti 19.796 dolarja ($), ki jo je dosegel 17. decembra 2017, zdrsnil na manj kot 7.000 $, 5. februarja 2018. Čeprav se vrednost teh valut ves čas dviga in spušča, je trend jasno viden - navzdol. Z zamikom se zgodba ponavlja tudi na glavnih svetovnih finančnih borzah, kjer se je s februarjem 2018 - po več letih neprestane rasti - začelo puščanje velikanskega borznega balona. Morda bo šel današnji dan v zgodovino kot "črni ponedeljek".
Če so komarji napaka matere narave, so slovenski filmi napaka očija družbe. Čisto vse prvine (scenarij, režija, kamera, slika, zvok, prizorišča, obleke, igra in montaža) so v najboljšem primeru (redko) nemoteče, v najslabšem (običajno) pa obupne. Vprašanje ni, ali je res tako hudo, temveč zakaj je tako hudo.
Dve, zelo sveži in morda za koga obrobni novici, sta v resnici zelo vroči. Tisto, na kar se nanašata, pa ima lahko zelo daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Prva je aktualni predlog zakona o spodbujanju investicij vključno z možnostjo razlaščanja lastnikov zemljišč, ki bi stali napoti tako imenovanim strateškim investitorjem. (Koalicijski valjar preslišal vse pomisleke o razlaščanju, Dnevnik, 31. 1. 2018) Druga novica pa so predlagane zakonske spremembe, s katerimi se uvaja novo obliko prevoza, in sicer “najem vozila z voznikom”. (Minister Peter Gašperšič pripravil spremembo, ki jo je želel Uber, Dnevnik, 1. 2. 2018) Gre za nič manj kot uberizacijo in magnizacijo Slovenije!
Če želimo razmišljati o resnično drugačni ekonomiji – bolj pravični in trajnostni – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija in etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva, v najširšem smislu pa tudi usoda celotnega planeta Zemlja.
Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.
Človeštva niso iztrebile kuge, gripe in sifilisi … Niso ga ugonobile poplave, suše, neurja, zmrzali in pripeke … Niso ga zdesetkali kamni, puščice, puške in bombe … Niso ga prečistila žrtvovanja, verske čistke, mučenja čarovnic, znanstvenikov in nevernikov … Niso ga pokopale prenaseljenost, umazanija, skrajna revščina in razkošje, da se razpočiš … Zdravila s stranskimi učinki, škropiva, gnojila, prehranski dodatki, nenaravna kozmetika, s strupi prepojena umetna oblačila, smrad iz dimnikov in izpušnih cevi ter domače in tovarniške odplake čudnih barv nam ne morejo do živega …
Na tem končnem svetu živita samo dve vrsti ljudi; moji mi že od nekdaj govorijo, da je svet zelo preprost, in zdaj jih končno razumem. Eni ljudje so tako čisti, drugi pa niso. Čiste zlahka prepoznaš. To so naši. Nečiste tudi. To so oni. Delitev si mimogrede zapomni vsakdo, ki ima IQ višji od tistega, ki ga lahko pripišemo kokoški. Tako pa je tudi prav, kajti red mora biti. In vsak red je dober, tudi če je slab, saj je še vedno red, medtem ko je njegovo nasprotje, nered namreč, čista polomija. Nered je zato slab tudi, ko je dober. In za red mora nekdo skrbeti; v kratkem bodo tako naredili red v zdravstvu, pravijo. Da ga bodo ljudje imeli. Red namreč. Ljudje so namreč vse preveč nagnjeni k neredu. Nekateri so tudi leni in mnogi so zarukani. Ne izkoristijo priložnosti, ki se jim ponujajo. In to nikakor ni v redu, zato pa je tako, kot je. Vse gre v maloro. No, ne čisto vse. Kar naredimo mi, ne gre v maloro, ker je v redu. Kar naredijo oni, pa gre v maloro, ker ni v redu. Ne vedo, kaj red sploh je, zato je vse, kar naredijo, slabo, in ni v redu. Saj je logično. Nekdo bi jih moral poučiti glede reda. Ali pa jim ni več pomoči, zato bodo naši naredili red, ko pridejo gor, in jih ne bodo nič poučevali, ker so zabiti kot noč in jim ni nič jasno. Ljudje bi namreč morali disciplinirano izkoriščati priložnosti, ki jih imajo. Ne bi smeli biti neurejeni. Biti bi morali urejeni in v redu. Ne bi smeli biti neverodostojni. In če greš na primer na olimpijske igre, moraš biti v redu, ker te vsi gledajo. Zlasti, ko nosiš zastavo. Če jo seveda sploh nosiš. Če si dovolj čist, da ti jo lahko potisnejo v roke. Biti moraš čistokrven. Obstajajo tudi čistokrvne živali. Z rodovnikom, na primer čistokrvni konji. Ti imaj čistokrvne prednike. Čistokrvni Slovenci lahko nosijo zastavo, nečistokrvni pač ne. Kaj tu ni jasno?!