Človeški možgani naj bi bili nekaj posebnega. Jasno; pri poveličevanju svoje izjemnosti se težko sklicujemo na druge dele telesa. Preveč so podobni, enakovredni in pogosto manj učinkoviti, kot tisti na živalih.

Naša koža je na primer povsem neuporabna. Sonce jo opeče. Veter jo osuši in razbrazda. Mraza sploh ne prenaša. Lahko jo je poškodovati. Lahko jo je videti, ker se njena barva ne ujema skoraj z ničemer v okolju. Lahko jo je izvohati, ker pot teče povsod.

Že leta se opotekamo iz krize v krizo. Enkrat ekonomska, potem politična, pa družbena, vojaška, migrantska in ves čas prisotna podnebna oziroma ekološka kriza. Politiki in ekonomisti se resda trudijo z njihovim reševanjem, a bolj kot odpravljajo vzroke za krize, zgolj gasijo požare; s svojimi dejanji pa pogosto zanetijo še nove. Ali obstaja rešitev, enostavna in izvedljiva, ki bi se zares lotila temeljnih vzrokov, ki nas pehajo iz krize v krizo?

Ni enostavno razumeti današnjega ekonomskega sistema. Zakaj imamo na eni strani zelo uspešna gospodarstva, ki proizvajajo dovolj dobrin za vse prebivalce planeta, hkrati pa se v globalnem merilu poglablja revščina, na drugi strani pa se kopiči velikansko bogastvo v rokah peščice Zemljanov? Odgovor ni enostaven, a morda ga najlažje ponazorimo s primerjavo s človeškim telesom. Recimo, da je celotno človeštvo telo enega samega človeka.

Vrhovno sodišče je razveljavilo referendum o drugem tiru.

Ali je to dobro ali slabo ne bomo zanesljivo vedeli nikoli, saj bi to lahko izvedeli le tako, da bi vzeli kakih deset enakih Slovenij, zgradili v vsaki drugo traso ob drugem času in potem stvar opazovali kakih sto let. Kljub temu se osebno nagibam k mnenju, da je to slabo.

Rdeča luč na semaforju za pešce. Zastanem nedaleč stran in kot sokol opazujem drveče ljudi, ki zamišljeno letajo na vse strani. V tem metežu sivine moje uho prestreže glasen, a nadvse prijeten dekliški smeh. Pogledam. Na drugi strani ceste, avtobusna postaja. Nenavaden par. Prijeten in nasmejan fant ob še bolj nasmejanem dekletu. To je ona, njen glas sem prestregel. Dekle ljubko in simpatično, a pol nižje od fanta - sedi v invalidskem vozičku. Paraplegik? Človek. Zelena luč in že lebdim nad zebro, a ne morem si kaj, da ne bi še nekajkrat uzrl proti njima. Skril se bom kot vrstni vohun, zanima me nadaljnji razplet. Glede na preteklost naše države ne bi smelo biti težko, saj je bil včasih pri vsaki hiši vsaj en vohun. Vsakdo je tu vohunil za vsakomur. Cinkal je brat brata. Mora mi uspeti. Na stran z zgodovino, vrnem se v sedanjost. Komaj najdem varno točko opazovanja, ko se okoli njiju nenadoma zbere množica ljudi. Neuki statisti zakrijejo moja junaka.

"Moje študije so dokončno odločilno dokazale, da živijo nezdravljeni rakasti bolniki do 4 krat dlje kot zdravljeni posamezniki." - Dr. Hardin B. Jones iz Akademije medicinskih znanosti v New Yorku

Če ljudje podivjajo, rečemo, da so poživinili. A živina pobesni dosti redkeje, dosti manj, divja krajši čas in manj uniči. Če ljudje naredijo nekaj pošastnega, rečemo, da so zveri. A zveri ne počnejo pošastnih reči – te zavestno in namerno počnejo samo ljudje.

Po drugi strani vsakič, ko človeka slučajno popade biti sočuten in komu pomagati, trobezljamo o njegovi človečnosti in človeškosti. To mu pripisujemo prav takrat, ko je v resnici najbolj zverinski. Zveri, ki živijo v tropih, so namreč izredno ljubeče in druga drugi v podporo.

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. 25. člen Univerzalne deklaracije človekovih pravic

Že pred dobrimi štirimi leti sem se po dolgem času navdušila nad politično idejo, ki se mi je zdela sveža, inovativna, drugačna in predvsem odmik od tradicionalnih političnih strank, njihovega načina razmišljanja in delovanja, predvsem pa sklepanja gnilih kompromisov na račun etike in zvestosti volilnemu telesu, državljankam in državljanom. Ideje in načrte ter številne aktivistične proteste Gibanja 5 zvezd sem spremljala predvsem preko bloga Beppe Grilla. Ponosna lahko povem, da sem kot ena prvih novinark v Sloveniji z njim posnela kratek intervju, ki je bil kmalu objavljen tudi na RAI. Z YouTube so sneli moj posnetek in to je bila tudi edina priložnost, ko smo na Italiji lahko videli slovenske podnapise. Pred več kot letom dni se je kot napovedano umaknil iz neposredne politične scene in prepustil Gibanje v roke mlajši generaciji.

Za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb potrebujemo določene dobrine: hrano, vodo, stanovanje, oblačila ter zdravstvene, socialne in izobraževalne storitve. To so dobrine, ki slehernemu človeku omogočajo vzdrževanje njegovih življenjskih procesov (preživetje) ter so osnova za njegovo rast in razvoj (čustveni, mentalni in duhovni). Ključna naloga ekonomskega sistema družbe je, da organizira svoje dejavnosti tako, da slehernemu človeku omogoči zadovoljevanje osnovnih potreb s potrebnimi dobrinami, v širšem smislu pa zagotavlja blaginjo človeštva in planeta kot celote.