Če resnično želimo poznati svet v katerem živimo; svet, ki ga “obvladujejo” ekonomska, družbena, okoljska, migrantska in še kakšna kriza, moramo poznati vsaj nekaj številk. Številke so resda suhoparne in zagotovo ne tako dramatične kot medijsko napihovanje migrantske in teroristične nevarnosti, nam pa lahko precej natančno pokažejo “sliko” pravih vzrokov za vse prej naštete krize. Poglejmo si te številke.

Kaj je bila prelomna točka v prazgodovini, ko smo postali ljudje? Prvi prižig ognja? Prva kapa, gate ali čevlji? Prva borša, skleda, sulica ali frulica? Prva slika, skladba ali zgodba? Prvo žrtvovanje bogovom? …

Kakorkoli že, od preostalih živali nas loči vztrajno kopičenje znanja in spretnosti, pa tudi neumnosti in odvečnega garanja. Starodavna ljudstva naj bi na podlagi tega kopičenja premogla neko silno modrost.

Vsekakor so premogla obilico uporabnega znanja o preživetju v naravi. Prav to znanje je človeštvu pomagalo, da je velike zaplate te narave ukrojilo po svoji volji ali uničilo. Po zaslugi tega znanja je narava danes tako drugačna in za večino ljudi nepomembna, da je tudi to znanje odveč.

Sprehod po gozdu nas običajno napolni z energijo in mirom; nadihamo se svežega zraka in naužijemo se svežine, še zlasti poleti. Občudujemo mogočna drevesa, ki se pnejo visoko pod nebo. Vemo, kako pomembni so gozdovi za ljudi in za celotno okoljsko ravnovesje; v resnici pa jih zelo slabo poznamo. Zaznavamo jih kot mnoštvo posamičnih dreves (in drugih rastlin), ki se vsako po svojih močeh bori za življenjske vire – za prostor, sončno svetlobo, vodo in mineralne snovi. Dejansko pa so drevesa tesno povezana med seboj, med njimi poteka živahna komunikacija in izmenjava življenjsko pomembnih snovi.

Počilo mi je. Najprej Trumpovo ločevanje otrok od staršev, potem madžarski parlament, ki je prepovedal pogovarjanje med ljudmi in begunci, po tejle češnjici pa še tretja plast torte – odgovor Gorana Lukića na užaljeno bluzenje Irene Likar o tem, kako je Ministrstvo za notranje zadeve do beguncev dobro kot kruh. Tik pred zdajci pa še posladek na posladek – poboj ukrajinskih Romov na lastno pest, kot v »dobrih starih časih« …

Čudim se sama sebi, da sem tako brezbrižna in hladnokrvna do vsega na videz razburljivega političnega dogajanja na slovenski sceni. Praviloma bi to zame moralo biti najbolj strastno in razburljivo obdobje, čas pričakovanja ali upanja na politične spremembe; a kaj, ko je vse tako pritlehno in prozorno, nizkotno in žaljivo, poniževalno do inteligence državljank in državljanov. Sama se niti približno od nobene stranke nisem počutila interpelirano, a ostala trdno prepričana, da tokrat že ne bom glasovala po principu manjšega zla. Spraševala sem se za katere namišljene idiote uprizarjajo to tragikomedijo, ki vodi v jezo in brezup?

Že v času kampanje sem s težavo in velikim odporom sledila nebulozam, očitnim lažem ter nakladancijam političnih strank, ki so se še prejšnji dan med seboj »zravsale« za kar se je »uradno« razpustila vladajoča koalicija. Drugi dan, pa so ti isti veljaki (bedaki) pred kamerami obljubljali povsem nove in drugačne čase. Židan, ki je predstavljal svojo SD kot nekakšen prenovljen politični fenomen, za pravičnost in enakost, s popolno amnezijo na številne afere, naveze in zveze, ki sežejo do polpretekle zgodovine komunističnega režima, z vsemi pripadajočimi načini obračunavanja in diskreditacije (drugače) mislečih.

Hm, zelo podobno kar se te dni očita SDS in predvsem Janezu Janši kot ključni razlog, da se ga a priori bojkotira-ignorira, ali se motim? Še ljudi z demenco in alzhaimerjevo diagnozo ne bi mogli prepričati, da mislijo ali govorijo resno. Nizka volilna udeležba je s tega vidika zlahka razumljiva. Nenazadnje je DeSus, upajmo tudi (do)končno, izgubil svojo volilno bazo, iz katere se je že leta posebno Karel Erjavec dobesedno delal norca. Starejše in bolne bo zelo verjetno tudi Alenka Bratušek pripeljala dehidrirane in shirane do svojega spokojnega »britofa« (v kolikor so si ga sploh uspeli »našparati«); Zakon o dolgotrajni oskrbi, namreč še zelo dolgo ne bo ugledal luč sveta. Miro Cerar pa si je, po mojem skromnem mnenju, uspel dokončno diskreditirati dolga leta grajeno pravniško kariero, saj se je v vlogi premiera izkazal nič več »kot za pokvarjeno kremšnito«; zdi se kar mamljiva, a ko jo poješ, so posledice za prebavo...

Ko sem takole sama pri sebi premišljevala, kaj hujšega bi se nam lahko še zgodilo, kar že v tem mandatu nismo doživeli, preživeli ter bili prisiljeni požreti, v primeru, da naš novi premier postane relativni zmagovalec volitev Janez Janša, ob tem, ko mnogi samoproglašeni intelektualci in vidni posamezniki strašijo in svarijo pred to grožnjo, je edino kar mi pade na misel, da v Cerarjeve »tehnične ovire« alias ograje, Janša napelje električni tok.

Res ne razumem razsvetljenske logike, ki na vsak način želi in hoče izsiliti levosredinsko vlado, po vsej sili in za kakršnokoli ceno? Samo miselni eksperiment z vsemi deklariranimi levosredinskimi strankami, pa k temu prištejemo še Šarca (nisem še uspela vstopiti v njegovo logiko razmišljanja, a nikakor mi ne deluje kot levičar), pa s(t)lačimo še Mateja Tonina; saj ni mogoče in ni možno, če si vsaj malo še pri zdravi pameti.

Verjetno mislite, da sem svoj glas na letošnjih parlamentarnih volitvah oddala za Levico? Ne, tokrat ne, saj sem jim že prvič oddala bolj v smislu priložnosti kot pa prepričanja, a so v svojih dejanjih pokazali, da so prav tisto, kar sem upala, da niso; glasovali so proti Zakonu o osebni asistenci. Tudi sama še vedno prebiram Marksa, kajpak vedno aktualnega, a zgolj načelna stališča proti zlobnemu kapitalu, brez alternativne politike in zgolj spomina na rdeče zvezde, so zame daleč premalo. Po duši ostati in obstati mlada partizanka, je v teh krajih in ve teh časih, res pravi boj za obstoj.

Kdorkoli bo že sestavil vlado pa si res želim videti Zmaga Jelinčiča kot ministra za kulturo. To bi pa bil izziv in prevetritev sedanje zatohlosti.

“V začetku 21. stoletja so takrat najbolj razvite in bogate države (ZDA, EU in še nekatere druge) zaradi svojega neizmernega pohlepa povzročile hudo finančno krizo (leta 2008). Ta kriza je povzročila poslabšanje ekonomske situacije v številnih šibkejših državah, kar je sprožilo državljanske upore (Sirija, Ukrajina, Libija, Tunizija itd.), ki so jih prej omenjene bogate države izkoristile za utrjevanje svoje politične, ekonomske in vojaške moči. Številni vojaški konflikti in zaostrena ekonomska situacija so v beg prisilile milijone ljudi, a bogate države so postavile ograje in zidove ter hkrati sprožile kampanjo sovraštva proti obupanim beguncem. Tisoči so utonili v morjih in rekah ali izginili v gozdovih, tisoče otrok so ločili od staršev, tiste pa, ki jim je uspelo prestopiti zastražene in ograjene meje, je v ‘razvitem’ svetu čakalo vzdušje sovraštva in zavračanja.” (odlomek Mračno 21. stoletje iz Učbenika za zgodovino, iz leta 2118)

»ČAS

je denar,« je ena od pregovornih neumnosti, ki neprestano drsijo po žični drči med usti in ušesi. Tako smo je vajeni, da se malokdo zavzame, kaj sploh pomeni. In če se zavzame, ugotovi, da je brez pomena …

Edino, kar je času in denarju skupnega, je, da ju imamo v povprečju na voljo vedno manj. Za denar je jasno, kam gre. Kam pa gre čas? Če si dovolj dolgo na svetu, se zdi, da je začaran – kot da je v vesolju luknja, skozi katero uhaja v neko drugo razsežnost. Karkoli počneš in kakorkoli si urediš življenje, je dan prekratek, in vsako leto ti ga manjka več – kot da je obratno sorazmeren z gospodarsko rastjo

“Po tem zakonu je gospodarska družba pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
Pridobitna dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.” (1. in 2. odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah)

Šolane bedakinje obeh spolov so narodu na pladnju prinesle čudovito priložnost za slovnično utrjevanje ženske manjvrednosti. Njihov namen je bil sicer nasproten, a če bi ga dosegle, jih ne bi mogli imenovati »bedakinje« …

Kaj imajo skupnega fizik in nobelovec Albert Einstein, skladatelj Frederic Chopin, filozofinja Hannah Arendt, igralki Marlene Dietrich in Mila Kunis, psihoanalitik Sigmund Freud, pevke Gloria Estefan, Rita Ora in Dua Lipa, pevec Freddie Mercury, supermanekenka Iman, soustanovitelj Googla Sergey Brin in soustanovitelj Appla Steve Jobs, v taborišču umrla pisateljica Ana Frank, bivša ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, tibetanski duhovni voditelj in nobelovec Dalaj Lama? Vsi so ali so bili izjemno uspešni na svojem področju. Njihova dela so pomembno prispevala k razvoju človeštva. Druži pa jih še nekaj: vsi so bili bodisi begunci bodisi otroci beguncev.