Res ne vem, zakaj se stalno pritožujemo, kako zanič so liki, ki smo jih izvolili. Kako zanič so šele liki, ki jih nismo izvolili … V primerjavi z njimi izvoljeni praviloma izpadejo kar spodobno …
11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).
10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva).
O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb:
»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«
Zima, vroča kot poletje; na jug se pticam ne mudi;
lipa odene se v cvetje – čas, da se Matjaž zbudi.
Pretegniti se ne more – brada ga navzdol tišči.
Meč izdre in jo odseka – meč na koščke se zdrobi …
Dnevi hitro bežijo in vse bolj nestrpno pričakujemo usodni datum 1.1.2019, začetek izvajanja Zakona o osebni asistenci. Skoraj ne morem verjeti, da se nam bodo končno uresničile sanje in več kot 25 letni trud ter neverjetna prizadevanja, da udejanimo to temeljno človekovo pravico; pravico do osebne asistence. Vsi tisti, ki jo potrebujemo in smo bili “med privilegiranimi”, ter smo jo v omejenem obsegu koristili že do sedaj, to pomembno pravico še toliko intenzivnejše doživljamo. Zavest in zavedanje imamo o tem, da bo za nas novo leto pomenilo tudi novo poglavje v našem življenju; za naše delo in multidisciplinarno ustvarjanje. Kljub t. i. srednjim letom, v katero obdobje se je moje življenje nagnilo, so pred menoj še mnogotere življenjske možnosti in priložnosti, ki jih nameravam dodobra izkoristiti.
Nekoč so v deželi za troglavo goro živeli oče, mati, sin in hči. Dežela je bila lepa in rodovitna, in družina je dobro živela. Imeli so se radi, bili so veseli in radi so peli.
Nekega dne pa so oče, mati in sin zapeli, a hči se jim ni pridružila.
»Je s teboj kaj narobe?« jo je vprašal oče.
»Ne,« je odgovorila hči.
»Zakaj pa ne poješ z nami?« jo je vprašala mati.
»Ni mi do petja,« je odvrnila hči.
Oče, mati, hči in babica so sedeli na skalnem robu. Babičine stare, trudne oči so potovale po okoliških hribih in grapah, reki v dolini in gorah v ozadju. To je bil njen svet – edini svet, ki ga je poznala. »Nekje tam daleč je morje,« je vnukinji pokazala s prstom, »in tam živijo morska ljudstva. Za gorami,« je pokazala v drugo smer, »so obsežne ravnine, kjer živijo ravninska ljudstva. Srečevala sem te ljudi, ki so se že na majhnih klancih trudoma vzpenjali in spuščali, na trgovskih poteh skozi našo deželo. Nekje tam daleč, nepredstavljivo daleč,« je spet pokazala proti morju, »pa so menda velika mesta – kot bi hiša do hiše prekrila vso dolino in še več, z več ljudmi, kot sva jih jaz in ti skupaj videli v življenju. Tam živijo mestna ljudstva.«
Sami so bili pripadniki gorskega ljudstva – ljudstva, ki živi v hribih in grapah, ob rekah v ozkih dolinah in poleti obiskuje gore. »To je moj dom,« je rekla babica zadovoljno, »in nikjer drugje si ne želim živeti. Tu ne potrebuješ ladij; čolnič, da prideš čez reko, je čisto dovolj. Tudi ravnin ne maram; tam so močvirja in megle, povsod je enako in sploh ne veš, kje si. Tu, v gorah, se ne moreš izgubiti, ne moreš biti tuj. Vedno je kje kak vrh, ki ga poznaš – tvoj vrh.«
Zakaj protest zoper razpis Demokracije in Novih obzorij za domoljubno pravljico? Zakaj ne izziv?
Čestitamo! Pred vami je kakovosten vsestranski izdelek, ki vam bo nudil obilo zabave in dobrega počutja. Žepni Mauthausen je najboljši znani pripomoček za krepitev samozavesti, trdnosti in odločnosti. Gre za enega najstarejših proizvodov civilizacije – za gonilo, ki je v ozadju vseh izjemnih človeških dosežkov. V Žepnem Mauthausnu je več kot 10.000 let nepretrganega razvoja, izboljšav in prilagoditev na različne družbene in zemljepisne razmere v domala vseh naseljenih kotičkih sveta.
Vprašanja so več kot na mestu: kje smo, kam gremo in kako (bomo prišli tja, kamor smo se namenili)? Danes se resno ne ukvarjamo niti z sedanjimi problemi, kaj šele s prihodnjimi. Zdi se kot, da je edini politični in ekonomski program sedanjosti in prihodnosti (še vedno samo) gospodarska rast. Je to res zdravilo za vse probleme tega sveta ali gre zgolj ohranjanje obstoječega stanja, ki koristi le najbogatejšim? Vsekakor pa ne koristi večini Zemljanov in planetarnemu okolju.