»Otroci so naivni. Kaj pa mislijo, da lahko naredijo?« »Raje bi šli v šolo, namesto da zapravljajo čas!« »Imajo pa vsi pametne telefone – tem pa se ne bi odpovedali …«

Zdaj pa jaz vprašam: »Kaj pa lahko otroci naredijo drugega, kot da gredo na ulice?« »A v šoli pa ne bi zapravljali časa?« »In kakšen prispevek k zmanjšanju podnebnih sprememb in propadanja narave bi bil, če bi se odpovedali telefonom?«

Za začetek si sposodimo verze Franceta Prešerna: »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta« (O Vrba, srečna vas domača). Morda je ta verz danes več kot aktualen. Naš največji pesnik si seveda niti predstavljati ni mogel Interneta, a ta verz je naravnost vizionarski. Opisal je nič drugega kot zapise tako imenovanih spletnih trolov in raznih mračnjakov, ki vse, kar je dobrega takoj zastrupijo – z besedami. In besede so lahko strup. Kdor misli, da je vseeno kar govori in piše, se močno moti. Beseda – zapisana ali izgovorjena – ima izjemno moč. Lahko sproži uničenje. Kako se začnejo pretepi, konflikti vseh vrst ali vojne? Vedno z besedami. A besede seveda lahko ustvarjajo tudi dobro - kreirajo, povezujejo, celijo rane vseh vrst...

Punčke so pridne, fantki so poredni. Punčke se učijo, fantki so leni. Punčke so pametne, fantki so iznajdljivi. Punčke ubogajo, fantki imajo umazana ušesa. Punčke pomagajo, fantki počnejo neumnosti. Punčke so lepe, fantki so živi …

Roza in modro lahko prerasteš … Punčke in avtke že težje … Pridnost ali porednost pa se vklešeta v tvojo dušo kot tatu – z nešteto vbodi, po katerih teče strup. Lahko ga z nečim pokriješ, lahko si ga razpraskaš, lahko si daš čez še enega, da ga prekrije, a tatu ostane za vedno …

Novoletne zaobljube o zdravem življenju se rade prenesejo na prvi vikend, ki diši po pomladi (počakajmo še nekaj let, pa bo to dvoje sovpadlo). Včasih držijo še drugi ali tretji vikend, nato pa jih ponedeljkove bolečine v mišicah skoraj brez izjeme pokopljejo. V omarah in kleteh ostanejo le spomeniki zaobljubam – svetleče nove trenirke, čevlji, kolesa, rolerji, žoge, torbe in članske izkaznice športnih društev – in svet se vrti naprej, kot da ni bilo nič … Zadeva se ponovi v času jesenskega pospravljanja, ko ljudje spet uzrejo vso to robo. Da bi zmanjšali slabo vest zaradi lenobe, jo še enkrat ali dvakrat uporabijo, preden spomladi nabavijo novo …

Stare marionete sestale so se v Ljubljani.

Ti dohtarji, vsi učenjaki, že pozabljeni,

radi bi zgradili državo novo,

zato pametujejo in se sila napihujejo.

Pri vojnah ne gre za vero, ampak za vire. V šolah ne gre za izobraževanje, ampak za omejevanje. In v službah ne gre za denar, ampak za nasilje.

O tem pričajo že razpisi za delovna mesta. Iščejo se samostojni, a prilagodljivi delavci; iznajdljivi, ki delajo po navodilih; ustvarjalni, a pripravljeni trdo delati … Po samostojnih, iznajdljivih in ustvarjalnih se da hoditi, ker niso prilagodljivi, ubogljivi in pridni. Prilagodljivi, ubogljivi in pridni pa so deležni zaničevanja, ker niso dovolj samostojni, iznajdljivi in ustvarjalni …

Ko govorimo o ekonomiji, smo večinoma prepričani, da o njej vemo zelo malo ali nič. Prepričani smo, da je ekonomija nekaj neskončno zapletenega, zato jo prepuščamo ekonomskim strokovnjakom. Podobno razmišljajo tudi politiki, ki za nasvete prosijo in upoštevajo samo ekonomske strokovnjake. Ko le-ti odprejo usta, smo vsi ostali rajši tiho, saj nam je nerodno priznati, da ničesar ne razumemo. A to v resnici ne pomeni, da ne razumemo ekonomske govorice. Resnica je, da so ekonomisti preproste stvari tako zelo zakomplicirali, da jih preprosto ne razumemo. Kot da govorijo popolnoma drug jezik kot ostali Zemljani. In posledično imamo tako uničen planet, tako razdeljeno družbo in tako veliko število lačnih in zelo revnih.

Včasih me kdo vpraša, kako deluje bioenergija. Njegova drža in glas izdajata strahospoštovanje; kot da gre za mogočno čarovnijo, nekaj nadnaravnega in nedoumljivega. Mnogokrat v resnici sprašuje, ali je zadeva obvladljiva ali lahko pobezlja in ga povsem spremeni. Se je z bioenergijo varno igrati ali jo je bolje pustiti pri miru?

Stojiš pred nami, v obraz nam lažeš,

napihuješ se, kot žaba v solati –

tako opisal bi te ata naš,

sovražnik vsakega političnega svata.

V tem prispevku obravnavam dve trditvi, ki se sedaj širita po slovenskem prostoru in obravnavata dva povsem neprava pogleda na etiko, po drugi strani pa mnenje, da naj bi bil človek po naravi dober. Nekateri strokovnjaki dandanes razlagajo, da krščanstvo nima (?) etike in da je etika zgolj in samo grška in/ali rimska in da druge etike ni, druga stvar pa je ta, da človek ni hudodelec, saj če bi bil, bi se do dandanes že vsi pobili.[1]