Dvakrat sem imel priložnost obiskati Pariz. Res čudovito mesto, polno čudes; morda za naše razmere malce prenatrpano. In obakrat, kot se spodobi, sem obiskal katedralo Notre Dame. Ko je pred nekaj dnevi v tej cerkvi zagorelo, mi je seveda najprej padlo na misel, kako velika škoda je to za francosko, evropsko in svetovno dediščino. Upam in verjamem, da bodo ta spomenik globalnega pomena kmalu in uspešno obnovili. Zmotilo pa me je nekaj drugega, in sicer takojšen, silen, skorajda histeričen medijski odziv.

Leta netransparentnih politik tako vladnega establišmenta, kot tudi politik znotraj EU so pahnile celino v stagnacijo, porast skrajnih desnic, celo nazadovanje, saj so ljudje izgubili upanje v iluzijo močne združene Evrope, socialne pravičnosti ter demokracije. Nič od velikih demokratičnih obljub in od ekonomske rasti se žal ni uresničilo. Evropa danes preživlja številne krize, ki jih lahko strnemo kot zadolženost, krizo bančnega sistema in porast revščine, prekarnosti in migracije. Zato je potrebno dejansko ustvariti konkretno alternativo, ki bo znala pokazati možnosti za nova obzorja razvoja ter zaščite človekovih in socialnih pravic, zgraditi je potrebno alternativo obstoječim politikam znotraj EU.

Večer je objavil pogovor z Alešem Liscem. Pogovor je kratek, neumnosti v njem pa se vlečejo kot kurja čreva. S takšnimi in podobnimi neumnostmi že desetletja vleče denar iz žepov ljudi, ki ga kradejo nam.

Pa smo dočakali svoj lastni, slovenski konec sveta! Začel se bo, ko bodo družinski zdravniki odstopili – če bodo.

Nič nimam proti spletnim družbenim omrežjem, ki predstavljajo sodobne »prostore« oziroma platforme za srečevanja in komunikacijo. Komuniciranje z drugimi ljudmi je nekaj najbolj človeškega, še več, je v samem središču vseh človeških aktivnosti in je v svojem bistvu proces medsebojne delitve novic, znanja, informacij, podatkov, namer itd. Ljudje smo, kar smo, ravno zaradi zmožnosti kompleksnega medsebojnega komuniciranja. Vendar imajo spletna družbena omrežja tudi kar nekaj slabih strani, kot so na primer sovražni govor, kultura »samovšečnega všečkanja« in »lov za enkratnimi prizori«, ne glede na posledice za okolje in ljudi.

Mladi strokovnjaki zapuščajo državo. Groza in strah! Nič pa o tem, koliko mladih sploh ne postane strokovnjakov, ker jih pred zaključkom študija ustavijo hudobni profesorji. In koliko se jih ne razvije v strokovnjake, ker po študiju ne dobijo služb? In koliko se jih najde v drugem poslu in postanejo izredno strokovni, a jih vse življenje tepe pomanjkanje tozadevne izobrazbe?

Večkrat smo že slišali opozorila, da se bliža nova finančno-ekonomska kriza. Vendar te krize ni in ni. Kar ne pomeni, da je grožnja krize tudi zares mimo. Številna znamenja in opozorila kažejo na dokaj temno podobo globalne ekonomije. Večinski mediji o tem večinoma molčijo. Politiki pa itak živijo v iluziji "večne" gospodarske rasti, ki bo prinesla blaginjo ljudem in okolju (mladi so jim prejšnji teden na globalnem podnebnem štrajku skušali dopovedati, da tako pač ne drži). Gospodarska rast in okoljska kriza sta seveda neločljivo povezani.

Pol življenja sem bil prepričan, da je Franz Kafka povsem zblojen tip. V drugi polovici sem ugotovil, da je zblojeno bolj ali manj vse, razen Franza Kafke

Ko skozi leta spremljaš vso to "silno" komunikacijo skozi elektronske medije, ne moreš mimo preproste ugotovitve, da se vso ljudsko umsko, intelektualno, čustveno in "humorno" dno v pretežni večini konča z dvema modnima črkama: »Lp«.

E pur si muove”, juhu, končno, morda tokrat le ustavijo ta invalidski twilight vrtiljak. Tako nekako smo razmišljali, ko smo v medijih zaznali notico, da se bo KPK ponovno lotila pregleda razdeljevanja sredstev oz. sume sistemske korupcije, ki se iz leta v leto vrši znotraj FIHO.