Nestrpneži vseh vrst, ki zagovarjajo postavljanje mejnih ograj v številnih modernih »razvitih« državah, tudi v Sloveniji, imajo v nečem prav: ograje res ščitijo naš način življenja. Vendar ni res, da ograje branijo naš jezik, našo kulturo in tradicijo, kajti le-te bodisi podpiramo bodisi uničujemo kar sami. Žičnate in betonske ovire dejansko ščitijo naš »zahodni standard«. To je način življenja, ki ga živimo na račun držav, od koder prihajajo tako imenovani migranti. Naš način življenja je v veliki meri kriv, da morajo zapustiti svoje domove in oditi na skrajno nevarno pot. Vedo, kam morajo iti – tja, kamor »potujejo« njihovi odtujeni življenjski viri. A za razliko od dobrin, ki imajo prosto pot (ekonomisti temu pravijo svobodni trg, v resnici pa gre za čisto navadno krajo), ljudi pričakajo visoke ograje iz žic, betona in sovraštva.

Pripravljen sem delati

zanesljivo, vestno in odgovorno,

v dobro sodelavcev,

v korist podjetja,

v zadovoljstvo strank

in v svojo samoizpolnitev,

-

a ne v

nevarnih, neurejenih in zdravju škodljivih pogojih,

med nespoštljivimi sodelavci,

brez zakonskih pravic,

preko delovnega časa

in za ponižujoče majhen denar.

-

Sem zato

obupno

vzvišen,

len,

nesramen

in neumen

-

ali sem zgolj normalen?

Zdaj je tudi predsednik vlade potrdil (Šarec za drugi blok krške nuklearke), kar se je že dolgo »kuhalo« v ozadju: Slovenija bo zelo verjetno gradila drugi blok jedrske elektrarne, medtem ko so obstoječemu bloku že prej potiho podaljšali življenjsko dobo za 20 let (namesto do 2023, kot je njegova načrtovana življenjska doba, bo deloval vse do leta 2043). Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. A to še ni najhuje. Politiki in strokovnjaki, ki nadvse hvalijo jedrsko energijo, so pozabili povedati, da bo nova elektrarna stala na potresno zelo nevarnem območju. To kažejo novejše študije, na kar je leta 2013 opozoril ugledni francoski inštitut IRSN. A ne samo nova, tudi stara jedrska elektrarna, skupaj z bazeni iztrošenega goriva, stoji na potresno nevarnem območju. V igri torej ni samo energetska prihodnost, temveč prihodnost Slovenije kot države. Zveni dramatično? Morda pa je res dramatično!

Prevladujoče prepričanje, da je individualna potrošnja brez kakršnih koli omejitev najboljša pot za zadovoljevanje naših potreb in želja, nas je pripeljalo do okoljske in družbene katastrofe. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje in globoka družbena neenakost v veliki meri izvirajo iz naših prevladujočih ekonomskih vzorcev, ki še vedno temeljijo na modelu: (poceni) kupi – uporabi (zase) – zavrzi. Pod vplivom neprestanih modnih in tehnoloških inovacij, ki pogosto temeljijo zgolj na »kozmetičnih« popravkih, pa je ta cikel vse hitrejši in bolj uničujoč.

Že nekajkrat sem poslušal izjave raznih teologov, predvsem pa nekakšnih župnikov, ki kar takole na pamet govorijo o tem, da nove zaveze ne moremo ločiti od stare zaveze.

V publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin smo razmišljali o možnosti uveljavitve mehanizma globalne delitve osnovnih dobrin, s katerim bi odpravili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega sveta – lakoto, skrajno revščino in veliko globalno neenakost, ki povzročajo družbene konflikte, vojne, migracije in tudi okoljsko krizo.

Ljudje smo različni. To je preprosta resnica. Razlikujemo se po spolu, videzu, čustvovanju, razmišljanju; pa tudi po pripadnosti različnim skupinam – verskim, narodnim, jezikovnim kulturnim, političnim itd. Med nami je »tisoč in ena razlika«; skoraj zagotovo pa lahko rečemo, da na Zemlji ni dveh povsem enakih ljudi. Pa vendar, ali lahko navkljub tem razlikam živimo skupaj – v miru in blaginji, v prijateljstvu in vzajemnem spoštovanju?

O begu možganov in njegovih posledicah se dosti govori – sploh v deželah, od koder možgani bežijo. Sprašujem se, kdo o tem govori. Pametni bi morali biti veseli, da so se znebili rivalov in je več možnosti zanje, neumni pa, da je manj tistih z možgani, ker se že po izročilu slabo prenašajo med seboj. A kdorkoli že govori o begu možganov, je zaradi njega nesrečen.

Malokaj me gane, malokaj mi orosi oči,

a ko sprosti se kobra, ki jo cerebralec ima namesto roke,

ko s prsti, ki ne služijo ničemur, skoraj bi lahko igral klavir,

komolec pa se stegne kakor muca, samo da ne prede –

takrat, ko razgibovalci krčem cerebralcev vdihnejo življenje,

sem priča čudežem in čarovnijam. Ne, to ni bajka, to je res –

to so trenutki, ko sem živ, mi je lepo …

Letos spomladi je veliko zanimanje javnosti vzbudila miniserija HBO z naslovom Černobil. V petih delih so avtorji s skoraj dokumentarno natančnostjo osvetlili dogodke tik pred in po nesreči, ki se je 26. aprila 1986 pripetila v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bilo nekaj kritik na filmsko zgodbo (kar je pričakovano, saj ima filmska upodobitev svoje zakonitosti), pa se je velika večina strinjala, da je miniserija Černobil zelo dobro pokazala vse človeške in okoljske dimenzije te največje jedrske nesreče v zgodovini človeštva.

Le kratek čas po nadaljevanki Černobil pa smo lahko v naših medijih zasledili celo vrsto člankov, katerih namen je relativizirati oziroma v bistveni meri zmanjšati naše dojemanje nevarnosti jedrskih reaktorjev in nakopičenih jedrskih odpadkov. Še več, »jedrski lobi« nam skuša »prodati« zgodbo, da jedrska energija predstavlja rešitev za globalno segrevanje ozračja. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je v ozadju zgolj čista ekonomska računica po gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško, kar pomeni nov megalomanski energetski projekt, s katerimi pa v Sloveniji nimamo najboljših izkušenj.