Zapluli smo že globoko v oktobrski mesec in dovolj je minilo časa, da lahko izrazimo kritična opažanja, pomisleke in skrbi glede usode Zakona o osebni asistenci. Trdimo, da se zakon še zdaleč ne razvija v želeno in pravo smer, saj uporabnik mnogokrat sploh ni subjekt zanimanja in dobrobiti, neodvisnosti; pogostokrat sploh ni v središču pozornosti kot je to zapisano v namenu samega zakona, ampak je zgolj reduciran na objekt drugih/drugačnih interesov, ki se nad njim in na njem izvajajo. Nemalokrat je posameznik ujetnik znotraj družinskih in sorodnikovih interesov, ki ga dojemajo kot predmet nekakšnega socialnega kolektiva. Seveda pa Zakon o osebni asistenci nikakor ni in ne sme biti. Pri Zakonu osebni asistenci gre namreč »zgolj« za zagotavljanje osnovnih človekovih in državljanskih pravic uprabnika; zagotavljanja njegove aktivnosti in avtonomnosti, nenazadnje tudi prav v odnosu do staršev in sorodnikov oz. inštituta družine.
Na našem novinarskem zajtrku 26.9.2019 smo izpostavili zgolj dva od številnih ključnih problemov in nedorečenosti povezanih s tem tako pomembnim zakonom, s kateri smo dosegli vrh na prednosti evropske zakonodaje. A v kolikor ne bomo uspeli sanirati potencialnih zlorab in nepravinosti pri koriščenju zakona, se bomo kaj kmalu morali posloviti od sedajšnjega modela, ki neupravičeno omogoča koriščenje osebne asistence v večji mero kot to predvideva zakon. Finančno bo zadeva nevzdržna, diskriminatorna in krivična do tistih, ki dejansko potrebujejo največ pomoči.
Sprašujemo se ali takšne vrste zaposlovanja dejansko zasleduje cilje zakona in dosega namen neodvisnega življenja uporabnikov ali morda postaja osebna asistenca alibi za vse bolj »družinski biznis«? Konflikt interesov med zakonitim zastopnikom, izvajalcem storitve oz. osebnim asistentom je več kot očiten; potrebno ga je razrešiti!
S spoštovanjem,
Elena Pečarič
strokovna vodja programa
● Sem razmišljal – no to nima skoraj nobene zveze s tem naslovom, da bi odgovarjal zgolj na informacije v časopisih ali spletnih straneh in tako dalje[1] – o tem, kako odhajamo s tega sveta, kajti tu je mnogo čudnih izjav, ki nam ničesar ne razložijo. Izgubil sem že mnogo znanih ljudi, od nekdanjih sošolcev, znancev, prijateljev iz osnovne in srednje šole, univerze in med ljudmi, ki so bili celo mlajši kot jaz. Mnogi so umrli že pred mnogimi leti. Se še spomnim sošolca iz osnovne šole Pavleka, ki je kot mladenič umrl. Res, mnogih več ni. Zakaj tako? Ne vemo. Kako ne vemo, če nam pa razni pridigarji govorijo o tem vse mogoče. Med temi je tudi ta, da Bog vzame k sebi tudi dojenčka… Pač, kako človeška razlaga.
Živimo v vznemirljivih časih, lahko rečemo tudi prelomnih. Spremembe so tako hitre, da jim komaj sledimo. V teh zadnjih septembrskih dneh (2019) pa so se zvrstili dogodki, ki bodo verjetno odzvanjali še daleč v prihodnost. Verjamemo, da bodo imeli pozitiven vpliv. In ključno besedo pri tem so imele tri ženske oziroma dve ženski in dekle. Začnimo z najmlajšo.
21. septembra obeležujemo mednarodni dan miru. Osrednja tema letošnjega (2019) dne je okolje: »Podnebno ukrepanje za mir« (Climate Action for Peace). Kaj ima okolje skupnega z mirom? Pravzaprav veliko. Če bomo uničili svoje okolje, bo ogroženo naše preživetje. V boju za preživetje pa se bodo skupnosti in države spopadale za preostale naravne vire in prav nihče se pri tem ne bo oziral na okolje. Globalni mir, blaginja vseh ljudi in zdravo planetarno okolje so neločljivo povezani med seboj. Če »pade« eden, »padejo« vsi.
Gradnjo piramid, svetišč, katedral in pagod je tisočletja dolgo gnala skupna sila. Lahko bi jo imenovali človekovo hrepenenje po združitvi s Presežnim, želja po zbližanju z Nadnaravnim. S temi veličastnimi spomeniki preteklosti, je človek skušal preseči minljivost, ovekovečiti spomin na mogočneže, vladarstva in dogodke ter si odgovoriti na vprašanja po smislu.
Lahko daš Bradu Pittu in Leonardu DiCapriu glavni vlogi v istem filmu brez bojazni, da bi ga njuno rivalstvo pokvarilo? Lahko daš Margot Robbie vlogo lepe in prazne lutke brez bojazni, da bi jo njena igralska nadarjenost pokvarila? Lahko namečeš na kup odlomke vesternov v vesternih, vesternov o vesternih in vesternov ob vesternih brez bojazni, da bi ta čebula usmradila film, ki je in ni vestern? Lahko posnameš povsem nespektakularno dirkanje z avtom, ki ima več vsebine in smisla kot vse spektakularne filmske dirke skupaj? …
Tako, kot so jo in jo še bodo državniki, prav gotovo ne. Oni jo delijo tako, da ustreza njim, ne državljanom. Ta spis torej ni predlog, ker tem dripcem nima smisla predlagati ničesar, če hkrati ne predložiš tudi tehtnega denarja ali grožnje. Ta spis je miselna igra. Če se v tej državi že ne moremo igrati v peskovnikih, ker so polni svinca, se lahko vsaj v mislih …
Teorije zarote so od nekdaj obstajale. Poznali so jih že Stari Rimljani, vendar pa so se do današnjih dni “prelevile” v “mainstreamovski” pojav, ker so “mainsteream” mediji pač odpovedali. Resnica je prirejena, je selektivna. Povprečen bralec se je naveličal “starega trabanta”, ki ga vsakih nekaj kilometrov pusti na cedilu.
S permisivno vzgojo je podobno kot s krščanskimi vrednotami. Vsi vedo, kaj to je. Ko jo vidijo, jo takoj prepoznajo. Iz rokava znajo stresti kup primerov. A ko jih povprašaš po razlagi, začnejo nakladati in se v tem nakladanju izgubijo.
● Če človek vklopiš spletno stran You Tube, lahko najdeš in vidiš ogromno prispevkov, vse od seksualnih strani do svetih maš, pesmi, oper. Vsega. Običajno je to vse pomešano in si sledi eden drugemu, da je prav zanimivo: tako zraven maše ali duhovnega nagovora najdeš seksualni prispevek. Res smešno.