Podrobnosti
Zadetkov: 3965

Za operacijo nog slovenskega otroka v ZDA je ZZZS zagotovil, kot navaja otrokova mati: »poleg posegov, intenzivne terapije, fizioterapij […] še prevoz in dnevnice […], denar za ostalo, zlasti za nepredvidene medicinske posege in drugo, morava zagotoviti sama.«

In kaj je tisto drugo in koliko stane? Nataša Švikart Žvižej iz Društva Maus, ki zbira sredstva za takšne zadeve, »računa, da bo treba zbrati vsaj 30 tisoč evrov, da bosta lahko v bližini bolnišnice najela stanovanje, kupila poceni avtomobil, pokrila dodatne zdravstvene stroške, ki niso vključeni v že odobreno zdravljenje, pa za prehrano in ostalo najnujnejše.« (Vir)

Zgodba je znana in se vsake toliko pojavi v tem ali onem javnem občilu: slovenski otrok (včasih odrasel) s telesno zdravstveno težavo, ki jo v tujini (ponavadi v ZDA) bojda odpravijo, pri nas pa ne. Grdi grdi bogati ZZZS prispeva nič ali premalo, zato je treba pihniti na dobro in skromno slovensko dušo in iz nje izcuzati denar za »tisto drugo«. Zgodba ima vsakič drugega junaka (junakinja 2, junak 3, …), starša in zbiralca prispevkov, vse ostalo pa je bolj ali manj enako. Dotična otrok in mati sta za potrebe moje kolumne nepomembna; kolumna ni o njuni zgodbi, ampak o zgodbah vseh njih.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3640

Strast izvira iz grške besede pathos in označuje trpljenje in stradanje. Precej hudi in v današnjem času nepopularni besedi, ampak zakaj ravno takšna formulacija? Na prvi pogled strašljiva, a povsem logična. Pomislite, ko ste nekomu ali nečemu posvečeni z vsem srcem in dušo, ali niste takrat pripravljeni tudi na žrtev in stradanje? Resnični podvig je vedno povezan s trpljenjem. In na drugi strani, v kolikor vam ljubezen ni vrnjena ali se z nečim, kar ljubite ne morete ukvarjati potem enako čutite bolečino. Strast je torej izredno močno čutenje za nekom ali nečem.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3346

Če bi ljudje tudi za pusta škljocali zrezke s prilogo in zobovja svojih prijateljev z bližnjo okolico, bi bilo to enako bedasto kot vsak dan. To je pač eden v nizu razlogov, zaradi katerih se bodo prihodnji rodovi sramovali svojih družabno omreženih prednikov. A z vnašanjem potrošniške revščine, površnosti in brezsmiselnosti v obliki pustnih šem v digitalno večnost ne delamo sramote le sebi, ampak sramotimo človeško vrsto in dajemo v njič njene civilizacijske dosežke.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4052

Pred dnevi sem se odpravil v najstarejše mesto na Ptuj. Za to je bilo kar nekaj razlogov: ogled pustne povorke, obisk sorodnikov in srečanje s prijateljem Dejanom Zavcem. Fašenk je bil tudi letos barvit in spektakularen. Še večji sijaj pa sta mu dodala moja otroka, ki sta nadvse uživala; sin v vlogi tlačana in hči v preobleki pingvina. Obisk pri družini je vedno sproščujoč, blaženost oddajajo tako tamkajšnji pristni ljudje kot tudi čudovita narava. Dejan pa je poosebitev vsega skupaj tako avtentičnega z dobršno mero lastne ustvarjalne energije in pozitivnega pristopa.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5174

Vsak Slovenec bo vsaj malo čutil na svojem vratu kolajno, ki jo bo prejel Jakov Fak. Take in podobne vzhičene stavke lahko poslušamo, odkar je sicer ne povsem čistokrvni slovenski športnik osvojil srebrno odličje na olimpijskih igrah. Še nedavno tega so ga nekateri polivali z gnojnico prav zaradi dejstva, da mu teče po žilah hrvaška kri, danes je slovenski športni komentator suvereno prepričan, da bo VSAK Slovenec čutil del tega, kar čuti tekmovalec. A tudi pričakovano vzhičenost lahko nekoliko prizemljimo že na začetku in se vprašamo, ali bo to čutil zgolj vsak čistokrvni Slovenec ali pa bodo čutili vsi, ki jim v potnem listu piše, da so Slovenci. Lahko bi kajpak tudi cepili dlako, kajti čisto mogoče je, da je nekaterim Slovencem povsem vseeno za olimpijske igre, denar, ki se tam obrača, medalje in vse drugo, toda zares pomembno je nekaj drugega.

Preberi več 2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 5505

Ura je 12 in začelo se je zborovanje ljudi, ki delajo v prosveti.[1] Moj prispevek k stavki pravkar berete. Torej v tem trenutku tukaj stavkam. Kaj pomeni to, kar pravkar počnem(o)? Kaj pomeni (tokratna) stavka, ki je del »stavkovnega vala«, kot pravijo v žargonu, ki je zajel državo?

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3884

Univerzalni temeljni dohodek (UTD; ang. universal basic income) je predlog, ki ga strokovnjaki iz različnih področij že dlje časa zagovarjajo kot rešitev za vse bolj razslojeno družbo, ki številne ljudi peha na sam rob preživetja ali celo preko (danes je lačnih vsaj 815 milijonov Zemljanov); večina človeštva pa že tako in tako živi v stresu pred negotovo prihodnostjo. UTD danes podpirajo tudi nekateri politiki in ekonomisti, celo direktorji korporacij in mnogi aktivisti. V številnih državah in lokalnih skupnostih se izvaja več pilotnih in poskusnih projektov, ki večinoma izkazujejo dobre rezultate. Mnogo novejši pa je predlog za univerzalne temeljne storitve (UTS; ang. universal basic services).

Preberi več 6 komentarjev

Podrobnosti
Zadetkov: 3749

Vsake toliko se pojavi knjiga, ki ti odpre oči za nekaj, kar si že ves čas vedel, a ti ni prišlo v zavest. Takšna knjiga je npr. Pravljica o Kristusu Luigija Casciolija, ki do podrobnosti razdela preprosto in vsem vidno dejstvo, da za obstoj Jezusa Kristusa ter večine drugih likov in dogodkov iz Biblije ni nobenih zgodovinskih in izkopaninskih dokazov – da gre torej za bajke, primerljive z Odisejo in 1001 nočjo. Takšna knjiga je tudi Drama je biti otrok Alice Miller, ki pove, da za žrtve družinskega nasilja ključ do duševnega miru ni odpuščanje, ampak temeljito izživetje vseh čustev, ki so jih kot žrtve občutile – tudi sovraštva. Takšnih knjig se je skozi zgodovino pismenosti nabralo kar nekaj, a za zahodno civilizacijo ta hip najbrž nobena ni tako ključna kot Je res ali ste videli na televiziji Jorisa Luyendijka. V njej nam ta nizozemski poročevalec z Bližnjega Vzhoda odpre oči za postopke, skozi katere gre resnica, da postane novica.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3777

Današnji človek je nenehno v nekem pričakovanju. Čaka na vikend. Čaka na počitnice. Na veseli december in 1. maj. V vmesnem, torej največjem delu časa pa v glavnem trpi, sanjari in igra. Trpi zaradi številnih obveznosti, katerih večino si je sam nakopal na glavo. Čeprav si vztrajno dopoveduje in po določenem času temu prične tudi verjeti, da so mu vse naprtili drugi. Kriv je šef, sosed, partner, otroci, politika, država. Krivi so vsi, razen mene. Sanjari iz povsem preprostega razloga - da ne bi ponorel vsled takšnega robotiziranega načina življenja. Sanjari o potovanjih, hiši z bazenom in brezdelju. Sanjari o zadetku na loteriji, ki ga bo čudežno rešil iz dolgočasnega in nasitnega vsakdana. In nenazadnje igra, da je vse v najlepšem redu. V službi osladno igra najbolj poslušnega zaposlenega, dokler se povsem ne poistoveti s svojo masko in postane ogabno priliznjen. Doma igra pametnjakoviča, ki se v vse razume, čeprav nikoli nič ne naredi prav. Svojim prijateljem in otrokom pridiga eno medtem, ko živi povsem nekaj drugega. Hlini pogum, v resnici pa ga je na smrt strah.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3918

Razkorak bije v oči, je velik in nadvse pomenljiv: medtem ko eni praznujejo vsakoletni dan kulture, se drugi čudijo, o čem govorijo, ko se pritožujejo čez svoj mizerni družbeni položaj. Ne morejo jih razumeti, ker so prepričani, da vse raste in da bo plima dvignila vse čolne, torej tudi njihovega. Čudijo se, ker živijo v vzporednem vesolju, v neoliberalni kulturi, v kateri drugače zaznavajo svet in ga tudi drugače razlagajo. Niso dovzetni za razsvetljenstvo, saj verjamejo, da so ves čas že razsvetljeni. Z vsemi štirimi so za neoliberalno kulturo, torej so tudi za kulturo. Tako kot je Kitajska demokratična država, ker ima besedico demokratična že v imenu; o njeni demokratičnosti torej sploh ne moremo dvomiti, saj je zagotovljena že z rabo besede. Podobno je vsakdanje življenje ljudi odvisno od plime, ki zagotovo pride, obenem pa je čez in čez prepredeno z neoliberalno kulturo, ki se globalno širi, zato bi se lahko čudili tudi sami. A se ne. Medtem ko razglašajo delavce v javni upravi za čudake, ker hočejo višje plače in želijo, da plima res dvigne vse barke, se kulturniki utapljajo v morju denarja, ki nastaja in se kopiči v rokah elit, saj celo Evropa razglaša, da je gospodarska rast v Sloveniji na meji čudežne. Rast je velika, denarja je dovolj, plime je, kolikor hočete, pravijo, le delavci v javni upravi in kulturniki bi se morali končno navaditi, da ne živimo več kulture, ker živimo neoliberalno kulturo. Razloček je, kot rečeno, velik, pomenljiv in bije v oči.

Preberi več Dodaj nov komentar