Univerzalni temeljni dohodek (UTD; ang. universal basic income) je predlog, ki ga strokovnjaki iz različnih področij že dlje časa zagovarjajo kot rešitev za vse bolj razslojeno družbo, ki številne ljudi peha na sam rob preživetja ali celo preko (danes je lačnih vsaj 815 milijonov Zemljanov); večina človeštva pa že tako in tako živi v stresu pred negotovo prihodnostjo. UTD danes podpirajo tudi nekateri politiki in ekonomisti, celo direktorji korporacij in mnogi aktivisti. V številnih državah in lokalnih skupnostih se izvaja več pilotnih in poskusnih projektov, ki večinoma izkazujejo dobre rezultate. Mnogo novejši pa je predlog za univerzalne temeljne storitve (UTS; ang. universal basic services).
Univerzalne temeljne storitve so opredeljene kot: zagotavljanje zadostnih brezplačnih javnih storitev, ki jih lahko preskrbimo z razumnim davkom na dohodke, da bi slehernemu državljanu omogočili varnost, priložnosti in družbeno participacijo (Universal basic services). UTS so storitve, ki vsem ljudem zagotavljajo: stanovanje, hrano, zdravstveno varstvo in izobraževanje, transport, informacije in pravni demokratični okvir.
Strokovnjaki, ki delajo za Institut za globalno blaginjo (IGP) pri londonski University College, pravijo, da bi namesto poskusov blaženja revščine s pomočjo redistributivnih plačil in minimalne plače, morala država vsakomur zagotoviti dostop do storitev, ki jih potrebuje za občutek varnosti v družbi. Prav tako pa UTS predstavljajo rešitev za prihajajočo dobo robotov in avtomatizacije, ki ogroža na milijone delovnih mest (Universal basic services could work better than basic income to combat 'rise of the robots', say experts).
Univerzalne temeljne storitve imajo nekaj prednosti pred univerzalnim temeljnim dohodkom. Ker je UTD vezan na denar, se lahko njegova kupna moč spremeni bodisi zaradi inflacije bodisi zaradi drugih finančnih šokov. Prav tako bi lahko marsikdo, ki bi prejel denar, predvsem v pravno in varnostno šibkejših državah, postal žrtev izsiljevanja, kraje ali drugih kriminalnih dejanj. Medtem pa univerzalne temeljne storitve ne morejo izgubiti svoje vrednosti niti jih ni mogoče odtujiti; dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva je vezan na posameznika, ne pa na njegovo kupno moč ali socialni status.
Univerzalne temeljne storitve zagotavljajo vsem ljudem zadovoljevanje njihovih osnovnih življenjskih in družbenih potreb. Lahko rečemo, da nekatere razvitejše države (na primer skandinavske) že danes v veliki meri zagotavljajo univerzalne temeljne storitve – vsem dostopno šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, stanovanja, internet, itd. Univerzalne temeljne storitve so osnova socialne države, ki združuje državne vire (večinoma s pomočjo davkov in prispevkov) in jih pravično deli med vse državljane.
Univerzalni dostop do temeljnih dobrin
Vsa prizadevanja (UTD, UTS in drugi predlogi za pravičnejšo porazdelitev globalnega bogastva) v smeri nemotenega zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi (univerzalnost) kot temelja družbene blaginje, lahko združimo pod skupnim praporom, na katerem je zapisano: univerzalni dostop do temeljnih dobrin. Pojem dobrine namreč zajema tako materialne stvari (npr. hrano, vodo, oblačila, stanovanje) kot tudi storitve (npr. zdravstveno varstvo in izobraževanje); univerzalnost pa pomeni brezpogojno za vse.
Univerzalni dostop do temeljnih dobrin je osnova blaginje človeštva; pot do tega cilja pa je ekonomija delitve. Pri ekonomiji delitve gre za različne ekonomske modele in organizacijske oblike, ki na različnih ravneh (lokalni, državni in globalni) vsem ljudem omogočajo, da na raznolike načine dostopajo do stvari in storitev (dobrin), ki jim omogočajo preživetje oziroma zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, oblačila, zdravstveno varstvo in osnovno izobraževanje) ter širših družbenih potreb (dostop do nadaljnjega izobraževanja, zaposlitve, socialnega in pokojninskega varstva, interneta, itd.).
Ekonomija delitve mora zato postati prevladujoči ekonomski model držav. Vendar vse države niso zmožne svojim državljanom ves čas zagotavljati univerzalnega dostopa do temeljnih dobrin, bodisi zaradi naravnih katastrof bodisi zaradi drugih dejavnikov. Zato potrebujemo mednarodni mehanizem delitve dobrin oziroma ekonomijo delitve na globalni ravni. Mednarodna skupnost bi lahko združevala presežne vire (kot skupni globalni sklad), ki jih ima na voljo skoraj vsaka država, ter jih usmerjala na območja, kjer jih primanjkuje. S tem bi sleherni svetovni državi omogočili, da lahko sama vzpostavi sistem, ki bi vsem njenim državljanom zagotavljal zadovoljevanje njihovih osnovnih (življenjskih in družbenih) potreb oziroma jim zagotavljala univerzalni dostop do temeljnih dobrin.
Tako bi odpravili potrebo po ves čas podhranjeni mednarodni pomoči in vedno nezadostnemu dosegu dobrodelnih organizacij, ki se trudijo vsaj malo ublažiti posledice delovanja današnjega izjemno nepravičnega ekonomskega sistema, ki temelji na komercializaciji oziroma pohlepu, sebičnosti in tekmovanju. Prav tako bi z globalno ekonomijo delitve vzpostavili ključni pogoj za mednarodni mir – to pa je univerzalni dostop do temeljnih dobrin, ki je osnova blaginje celotnega človeštva.
Ponovimo torej ključne besede: ekonomija delitve (zagotavlja) univerzalni dostop do temeljnih dobrin (kar omogoča) zadovoljevanje človekovih osnovnih in družbenih potreb (na čemer temelji) blaginja človeštva (in s tem) mednarodni mir.
Komentarji
Drago