Svetovni dan žena je tisti dan, ko naj bi se spomnili naših žensk. To so naše sodelavke, dobre znanke, prijateljice in seveda, to so tudi naše zakonske partnerice, ljubice in razne simpatije. Ta dan imamo moški veliko razlogov, da smo slinasti od dobrote in spoštovanja, zato največkrat s cvetlico v roki osvajamo in si istočasno delamo račune, kaj bomo iztržili. Med ženskami okoli sebe delamo razliko – niso vse v enakem položaju. Imamo jih razvrščene po svojih željah in potrebah. Največkrat so na vrhu lestvice simpatije in tiste, od katerih imamo koristi. Smo sila preračunljivi hudobci, ki se zavedamo svojega poslanstva, saj imamo vendar jajca in že zaradi tega smo bog in batina. Te poglede imamo vkovane v možgane.

Nisem neki jaz mučenec,

ne počutim se tako,

niti sem v ledeni ribnik pripravljen skočiti,

ali svojo “vero” zatajiti.

Kako bi izgledala zgodovina, če bi iz nje črtali vse moške razen velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev? Ne bi se dosti poznalo, kajti zgodovina je zgodovina velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev. Ženske so se v zgodovino vpisale samo, če so bile kaj od naštetega, pa še to ni nujno, ker so jih zgodovinopisci omalovaževali in spregledovali.

Imenujemo te virus, kar v latinščini pomeni strup.

Paaa – si dejansko strup?

Zate na splošno pravijo, da si zlohoten, zahrbten, nevaren ... – oh, kaj vse ne pravijo zate. Dajejo ti tudi oštevilčena znastvena imena. A ni hec? – še poznajo te ne dovolj – če sploh – kaj šele, da bi razumeli tvoj pomen, namen ali vlogo, vendar te in imenujejo in oštevičijo in ti pridodajajo pridevnike kakor se jim zahoče.

Ko je Đole umrl, nisem imel besed. Samo njegove so mi frčale po glavi – kot črepinje dragocene vaze, ki se je pravkar razbila na tisoč koščkov. Restavriral sem jih in zlepil – s črticami, kot Japonci lepijo porcelan (Život? To ti je ono na grobu, pa kad piše godina rođenja i godina smrti. E, ona crtica između, to je život …). Vse življenje si je pisal nekrolog. V njegovih pesmih je smrti, kolikor hočeš – če jo iščeš. Če iščeš življenje, je življenje. Je to, kar iščeš: pojasnilo, nasvet, tolažba, pozaba, nekaj, da spremeniš razpoloženje …

Koliko nas sploh še živi,

smo res za vse krivi mi?

kaj pa vse te lupine,

ki pozabile so na spomine,

ki brezglavo kimajo,

katerim oprali so možgane?

Te to sploh prizadane?

1.

-

Gledam Banat, Srem i Bačku s Fruške gore.

Gledam tako, a u duši lom.

Tu je nekad, kažu pesme, bio Đole.

Pevao je i odpevao

Ne le vsakodnevna domača, službena in družbena praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili in pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati.

Predšolski otroci živijo povsem mimo običajnih družbenih delitev na domačine in tujce, bogate in revne, izobražene in neuke. Vseeno jim je za barvo kože in tudi vrstnikovo neznanje jezika jih ne moti. So pa povsem vraščeni v svoje spolne vloge: izbirajo igrače, ki ustrezajo njihovemu spolu, se raje družijo z otroki svojega spola in se nasploh vedejo ustrezno spolu. Na stiske se pogosto in pretirano odzovejo z 'dovoljenimi' čustvi, 'nedovoljena' pa potlačijo. Vse to kljub temu, da nimajo pojma, čemu spola služita. So se takšni rodili? Ne, tako smo jih vzgojili.

Naj na začetku povem, da se v marsičem ne strinjam z vladnimi odločitvami, da ne spoštujem večine poslancev in njhovega vodje. Njihove odločitve so premalo demokratične in niso vir stroke. Iz vseh por vlade in njenih služb veje smrad po pokvarjeni človečnosti in njihove odločitve so skregane z demokratičnimi standardi. V Sloveniji se čuti strah in negotovost in Slovenci izgubljajo razum, kar se kaže na mirnih protestih in jeznih obrazih na ulicah mest.