Vsak pri sebi naj razčisti,

se bo cepil ali ne,

bom potem še vedno isti?

Sprašujem se.

Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Letošnje leto je še zlasti nenavadno. Dolgo se nismo prav veliko ozirali, razen posameznikov in nekaterih organizacij, na množične kršitve človekovih pravic v revnejših in avtokratskih državah sveta. Zdaj pa opažamo, da tudi pri nas niso nekaj samoumevnega.

»Invalidi« so postali »ljudje s posebnimi potrebami« so postali »ljudje z motnjami tega in onega« so postali »ranljive skupine«. Vse te oznake so izumi strokovnjakov za te ljudi, in vsaka naj bi bila boljša od prejšnje. Dobri nameni gor ali dol; karkoli jim rečemo, se ne moremo izviti temu, da jih označimo kot pokvarjene, drugačne, nepopolne, šibke, …, odvečne.

Vljudno vas prosim za javne odgovore na naslednja vprašanja! Kdaj, kje in na katere načine je državljanom dovoljeno javno izražati nestrinjanje z zakoni, ukrepi, odločitvami vlade, z ravnanjem, vedenjem in izjavami članov vlade ter poslancev in funkcionarjev koalicijskih strank? Kako smemo sodržavljanom pojasnjevati, zakaj se nam zdijo vaša ravnanja nesprejemljiva, in jih pozivati, naj tudi oni izražajo nestrinjanje z njimi?

Sosedje nam na tiho,

čisto nežno,

morje kradejo!



Ubogi malčki revčki: vse življenje bodo nosili posledice posttravmatskega sindroma zaradi pogleda na učiteljico z masko, zastrupitve z ogljikovim dioksidom, ker jo nosijo sami, in srce trgajočega premikanja samo levo ali samo desno od rumenega traku. Pouk na daljavo pa je samo še žebelj v krsto rodu, ki bo ostal na vekov veke neumen in nesposoben, zaradi česar bo zgolj životaril starejšim in mlajšim v napoto in ne bo z ničemer prispeval k veličini človeštva …

Življenje okoli sebe vidim in razumem, menda drugače. Vse, kar se mi zdi, da bi moralo biti, ni takšno, kot si predstavljam. Ne vem, kaj se dogaja z menoj, ne čutim nostalgije na včeraj, ne vidim jasne slike za danes in tudi jutri, je v temi. Na obzorju ne vidim jasnega cilja, naprej začrtanih razvojnih poti, ne voditeljev, ki bi nas zanesljivo in odločno popeljali v resnično demokratično družbo in razvito gospodarstvo.

Sovraštvo se na vse strani razliva.

Le malokdo je danes še prijazen –

kot da je vsem obstoj vseh drugih kazen,

in vsaka živa stvar za nekaj kriva.

Knjiga je meč in ščit; v skrajni sili tudi zares.

Papir je oster. Reže. Rob je trd. Boli.

Udarec jo upogne, ne zlomi. Bajonet jo prebije, ne ubije.

V vsaki državi je nekdo glavni: predsednik, predsednik vlade ali kralj. Isto velja za pokrajine in občine. Predpisi vseh držav dajejo temu človeku pravico, da je neprimeren za vodenje česarkoli. V vseh državah ima pravico na vodilna mesta v državni upravi ter upravah državnih podjetij in ustanov postavljati ljudi, ki so ravno tako neprimerni. Vsi lahko zaposlijo določeno število neprimernih sodelavcev in izdajajo neprimerne ukaze. Če so protizakoniti, jih zakon ščiti pred kaznijo. Kjer obstajajo skupščine in svéti, so po pravilu polni neprimernih ljudi. Poslanci in svétniki lahko sprejemajo neprimerne zakone in popravljajo zakone tako, da nezakonito postane zakonito.