Včasih veliko nas je bilo,
na koncertu skupaj sto in sto,
včasih v družbi vsi smo iz ene steklenice pili,
včasih jedli le z rokami,
brez pribora,
iz zemlje izruvali,
v hlače obrisali,
jedli ribe hranjene s kostno moko,
in rasli gor s trdo roko.
A se lahko, prosim, začnemo ukvarjati s tem, kar je bistveno? Zakaj iščemo nove obraze? Da bomo šefa, ki nam ni všeč, zamenjali z lepšim? Kolikokrat smo to že naredili? In vsakič je bilo enako: šef je postal šef in nam je nehal biti všeč. Zakaj bi bilo zdaj drugače? Novi obrazi – Gale, Čeferin, Damijan ali kdorkoli drug – nas ne bodo rešili pred ničemer. Gale rešuje sebe, Čeferinu dol visi, Damijan bi pa raje počel kaj drugega.
Skoraj ni dneva, ki ne bi bil proglašen za svetovni dan v povezavi s kakšno pomembno tematiko. Kar je prav, saj nas opozarjajo na probleme, ki jih v vsakodnevnem vrvežu zlahka spregledamo. Tako je danes, 17. oktobra, mednarodni dan boja proti revščini, ki ga je leta 1992 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1948, ko je bila podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic (sprejeta pa je bila 10. decembra istega leta). Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupno delovanje za dosego družbene in okoljske pravičnosti za vse".
»Dokler nimamo cepiva, je hrana najboljše cepivo proti kaosu,« opozarjajo v organizaciji Svetovni program za hrano, ki bo letos prejela Nobelovo nagrado za mir. V organizaciji poudarjajo, da vojna povzroča lakoto in obratno lakota sproža vojne, zato si prizadevajo, da bi se nemiri po svetu končali (Nobelovo nagrado za mir prejme Svetovni program za hrano). Res je, hrana je povezana z mirom in lakota je enostavno rešljiva. Cepivo proti lakoti je hrana. In te imamo več kot v zadostnih količinah.
Osvobodilno fronto so poleg ustanovnih KPS, krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnikov predstavljali še ministri starojugoslovanske vlade, zveze študentov, inženirjev, mladincev, žensk in celo Društvo kmečkih fantov in deklet – neverjetno raznolik cvetober resnih in častivrednih nevladnih organizacij. Kdo pa – poleg raznolikega cvetobera resnih in častivrednih posameznikov – sestavlja trenutno protivladno fronto?
Kar na FIHO se godi
to čudne so stvari.
A nikomur pravzaprav mar ni,
da namenski denar kar puhti, puhti.
Invalidi si ga potiho delijo,
z njim nič kaj dobrega in koristnega ne storijo.
Ko nekdo omeni besedno zvezo fantazijska književnost, običajno pomislimo na slovita knjižna dela iz anglosaksonskega sveta, kot so Igra prestolov, Gospodar prstanov, Zgodbe iz Zemljemorja, Njegovo temno tvar itd. Le malokdo pa pomisli, da si je ta literatura že izborila domovinsko pravico tudi na slovenskih tleh. K ožigosanju tovrstnega leposlovja za manjvrednega, neresnega in drugorazrednega, nas verjetno sili kompleks majhnega naroda in prepričanje, da je v ustvarjanju klasike, potrebno tekmovati z velikimi narodi. Vsem »odklonom« pa ni vredno posvečati pozornosti.
Enciklika oziroma okrožnica je »papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta« (Fran). Pred dnevi, 3. oktobra 2020, je papež Frančišek izdal svojo tretjo okrožnico z naslovom Vsi bratje (Fratelli tutti), katere cilj je »spodbujati svetovno željo po bratstvu in družbenem prijateljstvu«. A zagotovo lahko rečemo, da papež ne naslavlja samo »svojih« vernikov, temveč je njegov dokument tako rekoč univerzalen, namenjen celotnemu človeštvu oziroma vsaj vsem tistim, ki jim je mar za skupno dobro človeštva.
Kako naj razumem nekoga vrnitev nazaj na položaj,
s katerega so ga že odstavili,
ga vrgli skozi vrata,
odprta na stežaj.
Da takega pa res nikdar več ne,
a sedaj ravno to dogaja se!
Korupcija in spletke so močne,
v koritu pa same dobrote sočne,
in prav te dobrote bodo le za njih same,
za ostale pa kar ostane,
a ostane bore malo,
in za tisto malo,
mnogo se jih bo potegovalo.
Žal o kom in zakaj in kako,
ne gre izgubljati besed,
je pa takih dovolj povsod,
koruptivno in gnilo je to.
Mi pa spet križem rok bomo stali,
se malo hudovali,
čez čas na to pozabili,
čez čas pa spet po glavi od iste, istega dobili.
Uroš Sedej-Eli
Facebookovi algoritmi so neumni, ampak ne lažejo. Ker po mojih objavah in ogledih pravilno sklepajo, da me zanimajo protivladni protesti, so me vtaknili v protestni mehurček. In kdo so moji soborci, s katerimi se nadejam Sloveniji prikolesariti zmeren namesto skrajen fašizem?