Zakaj obstajata paraolimpijadi? Zato, da imajo velike živine v komiteju dobro vest, ker so naredile nekaj za invalide. In zakaj paraolimpijadi nista del zimske in poletne olimpijade? Zato, da velike živine v komiteju sebi in gledalcem prihranijo slabe občutke ob pogledu na invalide.

V knjigi The End of Growth (2011) Richard Heinberg prepričljivo spregovori o nekaterih dejavnikih, zaradi katerih so videti napovedi ekonomistov o srečnih časih, ki nas bojda čakajo, ker bo zopet vse raslo, zastrašujoče poenostavljene. Kdor vzame v pretres nekaj statističnih podatkov o rasti prebivalstva v zadnjih stoletjih, količini porabljene energije za tako ljubljeno rast, količini hrane, ki jo danes potrebuje sedem milijard ljudi, jutri pa jih bo deset milijard, količini proizvedenih smeti in podatke o onesnaženosti planeta, zadolženosti in podnebnih spremembah, ki jih že močno čutimo na svoji koži, razmišlja precej drugače kot ekonomisti, zlasti pa mu postane jasno, da ekonomska rast in sreča ljudi nista v nikakršni vzročno-posledični povezavi. In vsakdo razume, kaj pomeni gospodarska rast – najprej potrebujemo več energije. Časi poceni energije pa so že davno za nami. Zlasti bo vedno bolj aktualno razsvetljenstvo oziroma zmožnost ljudi, da mislijo in da ne prepuščajo drugim, da mislijo namesto njih, kajti nenehna rast na končno velikem planetu kratko malo ni mogoča. Morda bodo tudi ekonomisti in politiki končno dojeli, da je sreča ljudi pomembnejša od rasti BDP-ja, ki zajema tudi stroške za vojne, luksuz in povsem nepotrebne dobrine.

Naj mi bo dovoljeno parafrazirati Marxa: kdor vsaj malo pozna zgodovino, ve, da velike družbene spremembe niso mogoče brez vzpona ljudi z družbenega dna. Napredek družbenega življenja lahko merimo prav z družbenim položajem ljudi, ki ne morejo izgubiti ničesar razen lastnih fantazem, iluzij in drugih prividov. Vse drugo je zgolj sprenevedanje.

Ugledni slovenski pisatelji in pesniki te dni v en glas pozivajo predsednika države, naj vendar nemudoma prekliče imenovanje gospoda Štefaneca za predsednika KPK-ja. Toda čeprav so ugledni, delajo tri logične napake, zato je treba njihovo prigovarjanje prav tako nemudoma zavrniti, proizvajajo pa tudi simptome, kar je še veliko slabše. Med stavkajočimi rudarji nisem opazil nobenega izmed uglednih; morda so zasedeni s skrbjo za svoj ugled.

Krize, s katero se soočamo v začetku 21. stoletja, ni mogoče reševati ločeno po posameznih področjih. Ekonomska, družbena in okoljska kriza so del splošne krize človeštva, ki zahteva celovit pristop reševanja.

Čeprav je v Ustavi neposredna demokracija omenjena pred posredno in ima torej višji status, saj dejansko Republika Slovenija temelji na samoodločbi naroda in bi v resnici morale biti tudi vse podrobnosti našega političnega sistema in zakonodaje podrejene in utemeljene na načelu samoodločbe in spoštovanja deklaracije človekovih pravic – pa temu zanesljivo ni tako. Postopki ljudske pobude so na vsakem koraku ovirani, od zbiranja podpisov, ki proti Deklaraciji o človekovih pravicah, ki vsaki odrasli osebi zagotavlja pravno sposobnost, zahtevajo potovanje na upravno enoto med delovnim časom, vse do Državnega zbora, kjer se postopek ljudske pobude očitno ne konča z javno razpravo poslancev v Državnem zboru, ampak predlog zakona obravnava nek odbor, kjer imajo glavno besedo uslužbenci nekega ministrstva, prisotni pa so zgolj predstavniki poslanskih skupin, ki glasujejo po strankarskem ključu, poleg njih še pravno zakonodajna služba.

Včeraj sem imel kratko predavanje v Kinoteki v okviru Tedna možganov, ki se je pravkar pričel. Pred ogledom Matrice sem opozoril na izjemno aktualnost filma v teh časih; film je danes aktualnejši, kot je bil tik pred koncem prejšnjega tisočletja, ko je nastal. Zlasti sem poudaril pomen filma za resnično razumevanje matrice in človekove ujetosti vanjo v časih, ko se zavesti ljudi spontano dozdeva, da upiranje ni več potrebno, da je nesmiselno in da je kapitalizem končno povsem zmagoslaven. Čisto mogoče namreč je, da bo dokončno prepričal ljudi, da je življenje v matrici, v kateri zmogljivi računalniki vsakomur omogočajo individualno eksistenco, najboljše od vseh možnih. V takih eksistencah so kajpak medsebojni odnosi dokončno nepotrebni in so povsem odveč: vsak atom živi svoje življenje in ne potrebuje nobenega drugega človeka, saj potrebuje zgolj Velikega Drugega. V takem svetu se ljudje tudi nenehno dizajnirajo in preoblikujejo, pri čemer jim seveda pomagajo novodobni strokovnjaki, sklicujoč se na Znanost.

Olga Maciupa je iz Ukrajine. Končala je Srbistiko v rodnem Lvovu, sedaj končuje doktorat na Katedri za gledališče v Poljskem Lublinu.

Moj Majdan

Protesti v Ukrajini so se pričeli 21. novembra, ko se je naša oblast odločila, da ne bo podpisala sporazuma o krepitvi trgovinskih in drugih odnosov z Evropsko unijo. Ta poteza je izzvala proteste po vsej Ukrajini, čeprav je imela evropska integracija tako privržence kot nasprotnike. Prvi smo šli na ulice študentje v Kijevu in Lvovu. Sprva so protesti potekali mirno, s petjem in plesom. Politikom smo bili v posmeh. Vsega bi bilo že skoraj konec, vendar pa je v noči iz 29. na 30. november ob štirih zjutraj v Kijevu brutalno udarila posebna enota policije, imenovana Berkut. Tam je bil tudi moj oče. Tudi njega so pretepli, vso pozornost so usmerjali v to, da so tolkli po glavi. V neodvisni Ukrajini do sedaj še nobena oblast ni počela takšnih grozodejstev.

Leta 1934 je Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar napisal razpravo z naslovom Fašizem. Po natanko osemdesetih letih so njegove misli nenavadno aktualne. Leta 1934 je kriza, ki se je začela z borznim zlomom 1929, povzročila veliko brezposelnost, revščino in družbene konflikte; fašizem je bil v vzponu. Leta 2014 je situacija podobna; za njeno razumevanje se splača brati Kardelja (besedilo v navednicah, kjer avtor ni posebej naveden, je iz njegove razprave Fašizem).

Zamisel o človekovi notranji svobodi je prav gotovo civilizacijski dosežek in znamenje velikega napredka, ki osvobaja ljudi od neposrednih empiričnih okoliščin, v katerih sicer živijo živa bitja, kar obenem pomeni, da se človeštvo ne more vračati k naravi ali drugim neposredovanim okoljem, to pa tudi ne more biti v njegovem interesu, če ne želimo uničevanja. Toda po drugi strani ne smemo biti naivni. Primer, zelo aktualen te dni, je nadvse poučen, imenuje se ruski interes. Notranja svoboda Ukrajincev je zato na zelo resni zgodovinski preizkušnji.