No, pa smo končno s posredovanjem pooblaščenke prišli do zloglasne “bančne študije”[1], ki jo je na lastno pest že konec 2012 naročil direktor FIHO Štefan Kušar in jo seveda plačal iz namenskih javnih sredstev FIHO. Za to je najel podjetje Timur d.o.o. ki ga zastopa Gregor Mesarič in le-ta mu je izdelal za kar 17 strani (z naslovom in kazalom vred) z visoko obetajočim naslovom “Optimizacija denarnih tokov z namenom doseganja optimalne varnosti in stabilnosti poslovanja.” Gre pravzaprav nič več kot za nekakšno seminarsko nalogo, ki bi bila sprejemljiva kvečjemu za srednješolca ekonomske gimnazije, saj ne le da nas avtor osvesti z osnovami globalne in evropske krize, ampak nam postreže tudi s številnimi grafi, ki jih je preprosto potegnil iz spletne strani Trading economics, kjer lahko potegnete grafov “še pa još” in izpadete blazno učeni.Štefana Kušarja so očitno zelo skrbeli FIHO depoziti, da je brez vednosti ali odobritve Sveta FIHO kot organa upravljanja, ki je glede na 8. člen pravil FIHO[2] edini pristojen, da upravlja tudi s premoženjem fundacije, naročil t. i. “bančno študijo”.

Knjige, članki in razprave o vzgoji so nakladanje. Ljudi vzgaja zgled drugih ljudi. Ne vtis, ki ga dajejo, ampak to, kar so pod kožo. Ljudje, ki človečnost dopolnijo z novo moralno držo, ne nastanejo kar tako, ampak zrastejo na ramenih velikanov, ki so to držo živeli. Ne velikanov iz knjig in televizije, ampak velikanov, ki so jih poznali. Zgleda se navzamemo od svojih bližnjih; z liki iz zgodb ga samo utrdimo in zagovarjamo …

Ko govorijo te dni o ekstremistih in sramotno zaslišujejo dramatika, ne smemo pozabiti, da je ekstremizem bolj zapleten pojav, kot bi morda sprva pomislili. Ekstremizem je lahko nekaj skrajnega, nekaj najbolj oddaljenega od tega, kar je zmerno, to pove že sama beseda, lahko pa je tudi ravno nasprotno. Ekstremna ideja, na primer izkoriščanje delavcev, je lahko vsem na očeh, lahko postane sestavni del normalnega, vsakdanjega, zmernega življenja, zaradi katerega se nihče ne vznemirja. Podobno lahko postane psihopatologija del normalnega življenja in je nihče ne prepozna, ker jo imajo vsi za normalnost; mislim na vraževerje, religijo kot njen sestavni del in podobne pojave. To je šele nevarno: ko je sama normalnost ekstremna.

Ko torej razmišljamo o neoliberalnih politikah, razmišljamo zlasti o tem, kako počasi uničevati gospodarstva in družbeno življenje oziroma koordinate srečnega in zadovoljnega življenja državljanov. Razmišljamo, kako v občestvih načrtovano in strateško ustvarjati vtis, da je vse bolj ali manj v redu in da vse vedno bolj raste, obenem pa v imenu slogana follow the money podtalno rušiti vse, kar sicer že omogoča oziroma zagotavlja blagostanje ljudi, njihovo dobro počutje, srečo in kakovostno življenje. Mislimo torej na uničevanje dobrih tradicij ter empiričnih temeljev socialnega blagostanja, solidarnosti, medsebojnega zaupanja in skupne bodočnosti. Zares škandalozno je, da nekateri tukajšnji politiki, ki jim je izjemno udobno, imajo dobre plače in zelo malo naredijo za dobro drugih ljudi, govorijo o veseljačenju na levici, kjer resni ljudje skušajo končno misliti uničevalne neoliberalne strategije in razvijati nove ideje za razvoj resničnega blagostanja ljudi.

Pred časom sem v seriji treh člankov (tule, tule in tule) pisal o ustvarjanju denarja v bankah in o tem zakaj je klasična učbeniška razlaga, namreč da posojila izhajajo lahko le iz predhodnih depozitov in da se multiplicirajo na podlagi rezervne zahteve (t.i. multiplikacija denarja), napačna in zavajajoča.

Kako JJ ve, da bo na sodišču v vsakem primeru zmagal? Kaj sploh pomeni, če nekdo uporabi izraz v vsakem primeru?

Prav shizofreno je opazovati, kako se v Sloveniji tudi nevedneži, ki niso prebrali treh knjig, spravljajo drug na drugega, pa tudi na strokovnjake in celo na znanstvenike. Pojma nimajo, o čem govorijo, ves čas pa zlivajo gnojnico in pljuvajo okoli sebe kot pobesneli. Vtis je, da lahko vsakdo dela, kar hoče, govori, kar se mu zljubi, pljuva na kogarkoli. Depresija pa je velika in novih delovnih mest tudi ni na vidiku.

Je mogoče krizo rešiti z zmanjševanjem obsega javnih storitev, s krčenjem oziroma “uravnoteženjem” državnih izdatkov, z odpuščanjem javnih in drugih delavcev, s privatizacijo ali s podobnimi “orožji” iz bogatega arzenala neoliberalne politike? So to pravi ukrepi za zmanjševanje dolgov in reševanje krize?

Vsi vemo, da vlade po vsem svetu že nekaj let z bilijoni evrov oziroma dolarjev (ne z milijoni, temveč z bilijoni; en bilijon je tisoč milijard oziroma milijon milijonov) rešujejo banke, prek njih pa kapitalizem – pred njim samim. Kot bo razvidno kasneje, je to bolno početje, kajti če moramo reševati sistem pred njim samim oziroma pred njegovo samouničujočo naravo, smo zares v škripcih. Kar ni zmožno preživeti in ne more zagotoviti ljudem kakovostnega življenja, je treba radikalno spremeniti in pospremiti na smetišče zgodovine, saj tja tudi sodi. V tej državi številni ekonomisti, če ne kar vsi, namesto tega zagovarjajo reševanje in privatiziranje bank. Morda pa nam preprosto ni več pomoči.

Krimski referendum je mimo in stvari so ljudem zdaj “jasne”: Rusija je “bad guy”, ki krši mednarodno pravo in ki z grožnjo vojaške sile izsili referendum o odcepitvi Krima od Ukrajine. Zahodni “demokratični” in “civiliziran” svet enotno obsodi to grobo, barbarsko in enostransko dejanje. Svet je nenadoma spet “urejen”, kajti na eni strani je dobro, na drugi pa zlo. In Ukrajina naenkrat sploh ni več problem, pravi problem je Rusija.