V Sloveniji je ponovno prišlo do politične zadrege. Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost zakona o davku na nepremičnine, vlada, ki je nekoč na davek vezala zaupnico, je ugotovila, da sodišče glavnega problema ni našlo v zakonu o davku, temveč v predpisih o popisu nepremičnin, ki pa jih ona ni pripravila, ampak le uporabila, zato ne more in ne bo odstopila. Hkrati se je že začela razprava, komu in koliko bi se dalo vzeti drugače. Ker protestnikov, ki bi bili pripravljeni braniti do danes še prazne besede, da ne bomo plačali vaše (oz. njihove) krize tudi (še) ni na spregled, bomo torej znova potisnjeni v višje davke in nižje prejemke. Sam bi, z ozirom, da nalaganje davka običajnim državljanom ni posebej koristno za izhod iz krize, predlagal uvedbo sledečih dodatnih obdavčitev:
V četrtek, tretjega aprila 2014, imam predavanja na Bledu. Med drugim bom spregovoril tudi o temeljnem problemu vzgoje danes, ki je tale.
Ničesar skupnega nimajo. So pa živeli v prvi polovici dvajsetega stoletja in na svoji koži doživeli fašizem, nacizem in stalinizem, totalitarizme torej. Česa se lahko naučimo od njih?
Čudi me, da se pri vsem tem mlatenju prazne slame o gospodarstvu nihče nikoli ne vpraša, zakaj zmanjkuje denarja; zakaj ga ni dovolj za reči, za katere ga je še do nedavnega bilo dovolj?
Tako je pred časom izjavil Michael Moore. Tisti mož, ki je naredil izvrstni kritični film o kapitalizmu oziroma o ljubezenski zgodbi, povezani z njim. Zakaj je vzkliknil nekaj tako pregrešnega, saj je očitno demokrat?
V luči zaostrovanja napetih odnosov med številnimi državami, ki so se še zlasti zaostrili s sedanjo ukrajinsko krizo, velja ponovno razmisliti o politiki miroljubne koeksistence oziroma miroljubnega sobivanja.
Ravno za čas hude polemike glede imenovanja predsednika KPK in nato odstopa obeh izbranih namestnikov sem bila precej bolna in se nisem bila sposobna odzivati na dogajanja, sem pa spremljala medijska poročanja glede zadeve. Rekla sem si “to je že mimo” in nima se več smisla oglašati. Danes pa me je razburila objava CV-ja gospoda Štefaneca, iz katere je razvidno, da sploh nima nobenih referenc in da je veliko obveznih rubrik preprosto pustil neizpolnjenih, zato sem se odločila, da na kratko spregovorim o svoji izkušnji in za primerjavo objavim svoj CV.
Film Snowpiercer (2013) je še eden v vrsti tistih izdelkov filmskih ustvarjalcev, ki bolje in bolj prepričljivo kot večina politikov spregovori o razrednem boju in njegovi neizogibnosti. Zlasti pokaže, kako so za resnični napredek v družbi potrebni pogum, solidarnost, pravičnost in skupno nastopanje, ne pa zaklinjanje napredka, dodane vrednosti, rasti gospodarstva, večno najemanje kreditov in piarovsko sajenje rožic, da bo že jutri za vse bolje.
Odstopila je ministrica za zdravje. Nič novega in nič posebnega. Ali pač.
V Sloveniji se je dodobra uveljavila običajna, že kar mesečna praksa, da nas bežno preko medijev zgolj seznanijo z dejstvom o ponovnem zadolževanju vlade. Zakaj nov denar pravzaprav potrebujemo se sploh ne ve in očitno to nikogar niti ne zanima; za nekaj se bo že porabil, kajne? Tako zelo smo se navzeli te razvade, kot da gre za kakšno novo vrhunsko športno disciplino s sloganom: VEČ DOLGA IMAŠ, BOLJ SI NAŠ!
Ker je baje obrestna mera tako nizka, da se nam to “splača prav sedaj”, kaj se ve kdaj bo spet takšna izjemna priložnost, da tega trenutka res ne gre zamuditi…; hitijo razlagati priložnostni ekonomisti. Je predsednici vlade ob čestitki za dobro poslušno in servilno delo predsednik ECB ”zmaj” Mario namignil, da še vedno nismo dovolj globoko v dreku, pardon v dolgovih in naj se še kar malo potrudimo?