Svetovni problemi izgledajo tako hudi, da se nam zdi, kot da jih preprosto ni mogoče rešiti. Lakota, skrajna revščina in številne bolezni so tragedije velikega obsega, ki prizadanejo milijone in celo milijarde ljudi. Toda, mar res vemo, kakšni so resnični stroški reševanja teh problemov?

Pipa, ki jo imate v kuhinji, je zelo pomembna dobrina. Preden se odločite, kakšno boste kupili, se posvetujte s strokovnjakom; najbolje, da povprašate kar kakega znanstvenika. Pipa je namreč veliko več, kot mislite. Od nje je lahko odvisno celo vaše življenje, kajti iz nje priteka življenjsko pomembna tekočina oziroma voda. Vaše telo je večinoma iz vode. Vodo potrebuje na vsakih nekaj ur. Biti mora kakovostna in taka, kot je treba. Tu pa nastopi pipa. Od nje je namreč precej odvisno, kakšno vodo boste pili, kakšen bo njen curek, ko bo pritekla ven … Dobro torej premislite.

Kdor misli, da so bila vsa vprašanja v zvezi s človekovimi pravicami rešena že s sprejetjem naše ustave, ki se v prvi alineji sklicuje na Deklaracijo o človekovih pravicah, na katerih naj bi naša ustava temeljila, se moti. O nekaterih temeljnih človekovih pravicah, ki nam še vedno niso zagotovljene, teče beseda prav danes, v četrtek, 13. 2. 2014 v okvirju javne predstavitve treh predlogov zakonov, za katere je ljudska pobuda SKSK zbrala 28.000, torej več kot zadostno število glasov, da se lahko začne parlamentarni postopek. Greza Predloge zakonov o osnovnem bivanju, o samozdravljenju in o konoplji.

Večina ljudi, ki mi kaj pomenijo, je bila v svojih službah deležna nasilja. Najpogosteje je bil to mobing, šele v zadnjih letih kaznivo trpinčenje na delovnem mestu. V najboljšem primeru so jih delodajalci in/ali sodelavci praktično seznanili zgolj z nekaterimi od njegovih 45 posameznih sestavin. Nekateri so službo zaradi tega zamenjali, drugi so jo izgubili, eden je umrl v prometni nesreči na poti v službo, pri enem pa se je (a ne zaradi tega) premestila oseba, ki je mobing začela izvajati, in potem je bil mir. V vseh teh primerih gre za ljudi, ki uporabljajo glavo za mišljenje in so v toku evolucije izgubili nekatere sestavine črednega nagona (Jasno; zakaj bi se sicer družil z njimi …).

V filmu The Wolf of Wall Street, narejenem po resnični zgodbi,slišimo kmalu po začetku filma, da denar spremeni človeka na bolje. Jordan Belfort iskreno verjame, da je to res; verjamejo tudi številni drugi ljudje. Resnica pa je prav nasprotna.

V Sloveniji je bilo konec januarja 129.843 nezaposlenih, kar pomeni približno 14-odstotno stopnjo brezposelnosti. Po podatki Mednarodne organizacije dela (ILO) je v svetu danes približno 202 milijona brezposelnih oseb, z zdajšnjimi trendi pa se bo brezposelnost do leta 2018 povečala še za nadaljnih 13 milijonov. A prihodnost je še bolj črna. Kot pravi Jeremy Rifkin v svoji knjigi The Age of Access bo do leta 2050 za delovanje klasične industrijske produkcije potrebno vsega 5 odstotkov celotne odrasle svetovne populacije.

Umetniki bi naj bili rahlo otročji večni radovedneži, sposobni videti stvari iz različnih zornih kotov, ki se radi igrajo in preizkušajo novosti. Športniki pa veljajo za gromozanske, samo v zmago usmerjene kupe mišic, ki garajo in živijo kot roboti. V resnici je ravno obratno, le da športniki niso otročji, umetniki pa ne gromozanski kupi mišic …

Gospodarstvo ob Galilejskem jezeru, kjer je deloval Jezus, je bilo pred dvema tisočletjema tako, da nas ne sme presenetiti, ko izvemo, da je veliko ljudi z družbenega dna živelo ne le skromno, temveč tudi z zavestjo, da so deprivilegirani, da so ničle v primerjavi z elitami, da so objekti v njihovih rokah, s katerimi delajo, kar hočejo, in kopičijo bogastvo v svojih rokah. Tu že prepoznavamo enega temeljnih vzvodov Jezusovega delovanja, ki je usmerjeno zoper delovanje sistema, v katerem se ljudem z dna vedno znova ponujajo oblike vedenja in delovanja, ki niso svobodne, ljudem pa se prikazujejo kot naravne.

Videti je nemogoče, dokler tega ne storiš – Nelson Mandela

(za spremembo 47. člena Zakona o volitvah v državni zbor in 16.b člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi ZRLI)

Na vzhodu ni nič novega. Pekel istega, kot ga je imenoval Baudrillard, se seli iz ene avtoritarne države v drugo; olimpijske igre so bile pred časom v Pekingu, danes so v Rusiji. Obakrat so s silnimi napori dosegli, da ljudje niso preveč razmišljali, kaj pomeni vložiti milijarde, kdo in zakaj jih je vložil in kdo bo pobral profite. Za podobami, v katere zremo, so namreč ljudje z imeni in priimki. To ne pomeni, da iger ne bi smelo biti, pomeni pa, da je moral zanje nekdo prispevati denar, delavci pa so morali zavihati rokave. Če jih ne bi zavihali, iger pač ne bi bilo.