Medtem ko pesnik in doktor pred televizijskimi kamerami nespretno ugotavljata, kako so bili nekoč socialistični ali komunistični časi v Jugi totalitarni, čisto nemogoči in do konca zblojeni, in dodajata, da o socializmu in komunizmu sploh ne bi smeli več govoriti, ne vesta, da se nad njunima glavama objektivno dogaja tole. Dogaja se to, kar najdemo v izvrstnem odgovoru na neko zelo relevantno in vselej aktualno vprašanje. Humpty Dumpty in Alica se namreč nekega dne resno pogovarjata o besedah in njihovih pomenih. Razmišljata, kaj pomenijo besede, zakaj pomenijo, kako pomenijo in kdo je odgovoren, da pomenijo; pogovarjata se, kot bi komentirala Platonov spis Kratil. Vprašanje je, reče v nekem trenutku Humtpy Dumpty in prestavi razgovor na povsem drugo raven, kdo je gospodar. To je pravi odgovor na vprašanje o pomenu besed. Da bi razumel, kaj pravita poet in doktor, berem Alica v čudežni deželi, kar je bržčas očitno.
To, kar se danes dogaja v Grčiji, so izkusile že mnoge države pred njo: najprej številne latinsko-ameriške države v 70. in 80.-letih prejšnjega stoletja, potem Rusija, Indonezija, Tajska ter še nekatere države v 90.-letih in tako naprej. Pa vendar je grška kriza nekaj posebnega, prelomnega. Če bo premagana Grčija, bo to velika zmaga tržnih sil in njihove ključne ideologije - komercializacije.
Menda zato, ker ne dohajajo napredka. Novih orodij in strojev ne znajo niti uporabljati, kaj šele izdelovati ali si jih celo izmisliti. Trmasto se upirajo tudi prednostim in olajšavam, ki bi jih te reči omogočile v njihovem načinu življenja. Na vsak način hočejo živeti po starem, čeprav je to težje in dražje, čeprav zahteva več časa in prostora ter je manj smiselno.
Vse to drži, a tako je že od pamtiveka. Starci so se vedno upirali novostim, zato so jih morali mladci uveljavliti na silo in mimo njih. Kljub temu pa so bili starci večino zgodovine spoštovani. Torej mora biti boljši razlog, da jim dandanes, v 'razvitem' svetu, vztrajno manjšamo vrednost.
Slovenske komentatorje Ciprasove zamisli, da bi Grki demokratično odločali o lastni prihodnosti na referendumu, je zanimalo zgolj in samo to, kako se bodo odzvale borze. Nihče ni niti z besedico omenil trpljenja Grkov, samomorov, propadov podjetij, bolečine, žalosti, depresije, lakote, vsakdanje bede, sesutega zdravstva, sesute socialne države, pravice državljanov, da sami odločajo o lastni prihodnosti. Zanimalo jih je izključno, koliko denarja bo Slovenija dobila nazaj, oziroma koliko ga ne bo dobila. V domovini je na žalost po četrt stoletja samostojnosti po zaslugi politikov, tajkunov in mafije duhovni prostor absolutno blokiran, zato ni mogoče niti pod razno resno razmišljati o socializmu oziroma o komunizmu, o alternativah. Možna je ena sama zgodba, ki ima skupni imenovalec: zmagoslavje Kapitala. Podobno je bilo nekoč v Jugi. Ničesar se nismo naučili.
Mreža za deinstitucionalizacijo si je vzela kot delovni okvir usmeritve EU politik glede razvoja storitev v skupnosti kot konkreten premik obstoječe teorije in prakse od institucije k posamezniku. Predvsem je pomemben vidik človekovih pravic in pravica/možnost izbire ter sledljivost finančnih sredstev uporabnika. Le-te morejo zagotavljati storitve skladne njegovim potrebam; da je polnopraven, in vključen v družbo. V mreži smo si za začetek izbrali ožjo skupino kot jo sicer predvideva deinstitucionalizacija; in sicer odrasle med 18-65 letom, ki vključujejo ljudi s fizičnim in senzornim hendikepom, intelektualno ovirane oz. z motnjo v duševnem razvoju in osebe s težavami v duševnem zdravju.
V televizijskem studiu so novinar, pesnik in še neki doktor – mislim, da se piše Turk ali nekaj podobnega. Gosta veliko in hitro govorita, počasi pa se razvija občutek, da smo v gostilni: govorita o burleski in nostalgiji in rdeči zvezdi in rdečem fašizmu in o tem, da se danes živi bolje kot nekoč, in o tem, da so levičarji smešni, da je bil tisti sistem nedemokratičen, da je mali človek pozabljen, da vladajo elite in da so ljudje razočarani, da ne zdrži nobena primerjava med Jugoslavijo in Slovenijo, da takrat človek ni smel povedati svojega mnenja in da ga danes vsakdo lahko pove, poleg tega pa lahko tudi verjame, kar hoče … Ne povesta ničesar zelo novega, artikuliranega, premišljenega ali pretehtanega, je pa videti, da se zdita sama sebi zelo imenitna. Vedno znova rečeta glejte ali pa a ne, se občasno spakujeta, delata celo grimase, zlasti pa komentirata vse, kar jima pride na misel, na misel pa jima pride vse živo. Njun privilegij je, da sta v studiu in da imata na voljo veliko časa za govorjenje. Zadeve so kajpak resne, zato sledi preprosta lekcija o resnični naravi politike in političnih komentarjev, pa ne le v Sloveniji.
Premier Cipras poudarja, da se Grki borijo za evropska načela demokracije, solidarnosti, enakosti in medsebojnega spoštovanja. “Ta načela pa ne temeljijo na izsiljevanju in ultimatih.” (Reuters)
Za probleme v svetu vedno krivimo druge: državo, korporacije, politike, direktorje, tajkune, druge ljudi in tako naprej. Za globalno segrevanje so krive korporacije, za vojne politiki, tajkuni uničujejo podjetja, drugi ljudje so pohlepni itd.; vedno je kriv nekdo drug. Ali pa vse združimo in za vse okrivimo krivičen sistem, ki uničuje nas in svet. Pa so res za vse krivi drugi ali od nas ločen sistem?
Intervju: IGOR MLAKAR, puntar
O Puntarjih smo že pisali, predvsem o tem, kako in kje so nastali, kakšne imajo cilje in kje so že delovali. Tudi ti si Puntar od samega začetka. Zanima me, kako ocenjuješ rast tega civilnega gibanja v slovenskem prostoru, kako se na vaše delovanje odzivajo ljudje in akterji in snovalci anomalij v Sloveniji?
Kako se slovenski politiki, bankirji in ekonomisti lotevajo reševanja aktualnih družbenih problemov? Lotevajo se jih tako, kot je sicer v navadi. Ljudje pogosto rešujejo aktualne probleme tako, da jih zapakirajo v nove navidezne probleme, ki jih je laže reševati kot objektivne probleme. Vsi poznamo zgodbo o človeku, ki raje išče izgubljeni ključ pod lučjo, ne pa tam, kjer ga je dejansko izgubil. Kakšne so koristi od takega reševanja problemov? Velikanske. Za nekatere, seveda. Pri nadaljnjem odgovarjanju na vprašanje mi je v veliko pomoč izjemna knjiga Fredrica Jamesona z naslovom Representing Capital.