Podrobnosti
Zadetkov: 4209

Evropa se sprašuje, kako rešiti vse bolj zaostreno begunsko krizo. Evropske države kot branjevke na trgu barantajo o kvotah beguncev, ki bi jih lahko sprejele, hkrati pa na vseh koncih gradijo ograje in zidove, ker “plenilski priseljenci ogrožajo življenjsko raven Evropejcev”. To niso besede nestrpnih neonacistov, temveč angleškega zunanjega ministra Philipa Hammonda, medtem ko “njegov” premier Cameron govori o »rojih potencialnih priseljencev«. Kot da gre za kobilice in ne za ljudi.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4303

Prava modrost ponekod še vedno temelji na veri in ubogljivosti, pokorščini, poslušnosti krščanski Cerkvi. Problem je le, da slednja nikoli ni temeljila na učenju Jezusa Kristusa. Cerkveni oblastniki so vselej učili ljudi, da jim filozofija preprosto ne more zagotoviti varne, zavarovane, sigurne, zanesljive, brezskrbne, mirne poti do razumevanja bistva stvari. Vse to lahko zagotavlja le hierarhična, vojaško urejena in institucionalizirana religija, so zatrjevali in na žalost zatrjujejo še danes njeni moški voditelji, ki prav te dni simptomatično slavijo vnebovzetje neke ženske oziroma matere.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4144

Oni dan sem med spokojnim sprehajanjem opazil na fasadi stare hiše sredi Grožnjana rdečo zvezdo. Je že nekoliko zbledela in razpadla, vendar gre zagotovo za totalitarni simbol. Rdečo zvezdo sredi Grožnjana sem fotografiral in sedaj hranim dokaz na računalniškem disku; priobčil ga bom v kratkem. Seveda se ne morem ogniti vprašanju, kako je mogoče, da tak totalitarni simbol po vseh teh letih še vedno vztraja vsem na očeh. Res je, da ga delno zakrivajo rdeče vrtnice, toda že dejstvo, da so rdeče, je zelo sumljivo in zadevo dodatno zapleta. Morda gre celo za dvojno provokacijo: rdeča zvezda je kot totalitarni simbol nekoč krasila titovke, rdeče vrtnice pa so zagotovo simbol ognja, strasti in ljubezni, v imenu katerega je Marx pisal Kapital, saj vemo, kako strasten, zagrizen filozof je bil in kako ognjevito je bil za revolucijo delavskega razreda; dovolj je, če preberemo vsaj Komunistični manifest, ki sta ga spisala skupaj z Engelsom. Še huje pa je, da sem sredi Mostarja odkril podobo Tita na fasadi prav tako stare hiše, v kateri sicer prodajajo turistom z vsega sveta spominke; vsakdo, ki vstopi v trgovino, gre dobesedno mimo Tita. Tudi to sem dokumentiral. In ker sem obiskal številne kraje nekdanje Juge, bi lahko še našteval. Totalitarni simboli so dobesedno vsepovsod. Tudi v Ljubljani in JJ-jevi pristaši se upravičeno hudujejo nad njihovo vsenavzočnostjo. Ker pa se ne le sprehajam po Grožnjanu in drugod po svetu, temveč tudi berem knjige, me živo zanima tole vprašanje. Kako v orisani perspektivi razumeti tale stavek: against the dystopian visions that drive the new authoritarianism, there is a need for teachers, workers, artists, students, young people, academics, and others to produce a language of critique, provocation, and possibility (Henry A. Giroux, The Violence of Organized Forgetting, 2014, str. 83)? Naj povzamem: Giroux govori o novem obdobju avtoritarnosti ali o novem avtoritarnem obdobju, v katerem živimo danes. Ne govori le o simbolih avtoritarnosti, temveč govori o empiričnem, objektivno avtoritarnem svetu, ki potrebuje novo kritiko, nov besednjak, zlasti pa nove prostore družbenega življenja ljudi. Medtem ko se torej JJ in njegovi obračajo k preteklosti in odkrivajo že odkrito, ne črhnejo ne črne ne bele o novem avtoritarnem sistemu. Zakaj se torej obračajo nazaj, namesto da bi mislili svet tukaj in sedaj ter svojo vlogo pri njegovem oblikovanju, saj so vendar politiki?

Preberi več 1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5124

V zadnjih tednih je mnogo prahu dvignilo dogajanje okoli arbitraže o meji med Hrvaško in Slovenijo. Problematika meje se vleče že dolga leta in je več kot odličen “trajnostni vir” za napajanje nacionalizmov na obeh straneh meje. Žalostno je, da v 21. stoletju še vedno ne zmoremo preseči tragičnih praks, ki so svoj vrh dosegle v 20. stoletju in sicer neusmiljenega boja za “naše” ozemlje, “našo” mejo, “našo” ideologijo itd.

Preberi več 1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5444

Recimo, da vam prijatelji za rojstni dan zaželijo, da bi bili še naprej to, kar ste. Njihova želja vam je morda všeč, mogoče imate celo vzvišen občutek, da je v njej nekaj več in da je res dobra, avtentična želja, za katero si iskreno želite, da bi se izpolnila. Toda ali je res vse tako preprosto? Kako namreč razumete, ne zgolj doživljate, njihovo željo? Kaj vse namreč ste? Kaj vse lahko ste? Kaj ste, čeprav ne želite biti? Kaj niste, pa bi radi bili? Kaj ne morete postati, čeprav se trudite? Ste vse to. Naj bi bili torej še naprej, kar ste? Prinaša to kako spremembo? In če je ne prinaša, čemu bi človek želel, da se nič v njegovem življenju ne spremeni? Pa še tole. Je želja univerzalna? Bi želeli tudi Hitlerju, da ostane, kar je? Ali pa bi bilo bolje komu zaželeti, da postane boljši človek, kot pa že je? Ne bi bila taka želja primernejša? Ali lahko postane človek boljši v svetu, ki ostaja, kakršen pač je? Ali pa bi se moral skupaj s človekom spremeniti tudi svet, da bi bila oba boljša?

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4213

Ko je Slovenija pred časom iskala prvega arbitra za dobro plačano delo v mednarodni arbitražni komisiji, ni našla le primernega kandidata, seveda bi bila lahko tudi primerna kandidatka, saj je to bržčas v teh razsvetljenih časih jasno in samoumevno, temveč je, razveseljivo, našla kar najbolj primernega, kar je še veliko bolje, kot če bi našla zgolj primernega; sklepati smemo, da obstaja pomembna razlika med primernim in najbolj primernim. Vladni oziroma državni uslužbenci in demokratično izvoljeni zastopniki ljudstva so zato vneto prepričevali ljudstvo, da dobro vedo, kaj delajo, da se zavedajo, kaj morajo narediti, da so, prav zato, našli in izbrali kandidata, ki bo na najboljši možni način zastopal interese države, ter da se prav tako dobro zavedajo, da je vse to tudi najbolj prav, saj gre za zelo pomembno zadevo, pri kateri človek res ne bi smel biti površen ali polovičarski. Ko je taisti najbolj primerni človek nekaj let kasneje klepetal po telefonu s sodelavko na način, ki ni le najmanj primeren in neprimeren, temveč je povsem neprimeren, na način torej, ki je vrgel najslabšo možno luč na državo, so se vladni ljudje še enkrat zbrali, staknili glave in izbrali še enega, tudi tokrat najbolj primernega kandidata, ki naj bi zamenjal prvega najbolj primernega in zastopal interese države na najboljši možni način, kar bi se kajpak tudi spodobilo; državljani so bili radostni, da se je vse tako dobro izteklo, čeprav jih je nekoliko vznemirjalo dejstvo, da sosednja država ni ravno kazala znakov, da sploh še namerava sodelovati v arbitražnem postopku. Ko je ta drugi, sicer najboljši možni in najbolj primerni arbiter po tednu dni kratko malo odstopil od svoje funkcije, se je navadnemu človeku zazdelo, da je z arbitražnim postopkom konec, saj je tudi sosednja država ves čas izjavljala, da odstopa od njega, da je torej vsaj za nekaj časa konec ugotavljanja, kje bo potekala meja med državama. Toda vladni uslužbenci so še v tretje sklenili, da bodo poiskali najbolj primernega kandidata za arbitra, ki bo na najboljši možni način zastopal interese države v arbitražnem postopku. Kaj naj si ob tem misli navadni državljan?

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4097

Potem, ko so globalni finančniki “uredili” grško krizo in ljudi obrali do kosti, se njihova aktivnost nadaljuje. Portoriko, karibska država, ki ima status ozemlja ZDA, je uradno bankrotiral.

Preberi več 1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4692

Evropa je že nekaj let obljubljena dežela za številne ljudi iz Afrike in Azije. Od tam bežijo pred vojnami, nasiljem, bedo, revščino, zatiranjem. Toda Evropa gradi nove zidove in ograje in planke in se spreneveda. Prebežnike bi sprejela, a ne vseh. Sprejela bi nekatere in zavrnila morebitne teroriste in druge zlikovce, ki se skrivajo med njimi (sic!). Večino bi kar zavrnila že na startu, saj je na primer Madžarska samo za Madžare. Podobno bi lahko razmišljali tudi drugi: Slovenija je za Slovence, Nemčija za Nemce in tako dalje. Torej v zadnji instanci sploh ne bi sprejeli nikogar, saj iz Afrike na primer ne prihajajo Nemci, Slovenci, Madžari itd. Razmišljanje je nacionalistično in skrajno nevarno, poznamo pa ga tudi iz zgodovine 20. stoletja. Ne vem, zakaj ne bi uporabil besede fašistoidno. Toda Evropa se obenem še vedno postavlja z lastno razsvetljensko zgodovino, kar dodatno zapleta vse skupaj, a saj je tudi Hitler zelo rad poslušal Wagnerjeve opere, člani njegove vlade pa Beethovna. Sledi kratek izlet v zgodovino razsvetljenstva, da bi bolje razumeli sodobno fašistoidnost.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4996

Bog nikoli ni bil živo bitje, zato ni mogel živeti in se starati. In ker ni bil starajoče se živo bitje, ni mogel umreti, saj umre le to, kar je živo in živi, oziroma se stara. A to še ne pomeni, da Bog živi, saj ni živo bitje, kot rečeno. Razmišljanje o naravi boga je danes prav zato pomembnejše, kot se zdi. Zlasti je pomembno, ker so številni ljudje prepričani, da je bog mrtev, ker niso natančno brali Nietzscheja, da o Spinozi niti ne govorim, drugi pa so prepričani, da je vera v boga pomembna vsaj za obstoj morale in vrednot, na katere se rad sklicuje Cerar, in etike, na katero se taisti sicer ne sklicuje. V teh ciničnih časih je oboje res pomembno, toda niti za eno niti za drugo ne jamči bog, temveč jamči človek, ki je nujno v odnosu do boga, kot je nekoč rekel Lacan, naslanjajoč se na Descartesa in Spinozo. In sam se z njim strinjam; psihoanaliza lahko pove o bogu več kot večina teologov. Sledi zagovor boga, vere, vrednot in etike, pri katerem se navezujem na knjigo, ki jo trenutno berem: Terry Eagleton, Culture and the Death of God.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5132

Odstopil je Hrvaški arbiter Vukas. Nič nenavadnega in nič posebnega, saj smo njegov odstop pričakovali že nekaj dni. Bolj zanimivo je njegovo utemeljevanje odstopa: hoteli so nam vzeti del morja … Vzeti? Saj arbitraža po definiciji ne pomeni, da so oni proti nam, in ne pomeni, da kdo komu kaj jemlje. Arbitraža pomeni nepristransko razsojanje tretjega v sporu dveh. Sodišče zato ne more in ne sme biti proti nam in za vas. Pravično mora razrešiti spor, ki ga očitno ne morejo razrešiti tisti, ki so v sporu. To nujno pomeni tudi sklepanje kompromisov in odstopanje od lastne definicije oziroma razlage tega, kar je objekt arbitraže. Kdor ni sposoben ali pripravljen odstopiti vsaj malo od lastne razlage, ne more nikoli rešiti spora, saj zgolj trmasto vztraja pri svojem in misli, da ima prav; nasprotna stran seveda lahko misli enako. Natanko zato tudi poteka arbitraža: da bo šele določila, kakšne pravice ima kdo, čigavo je morje ter kam se lahko kdo postavi in reče to je naše. Simptomatična izjava gospoda Vukasa na žalost kaže, v kako norem svetu živimo. Zares lahko govorimo o norosti, kajti očitno postaja, da celo logika ni več pomembna. Človeku, občestvu, državi ali komurkoli namreč ni mogoče nečesa odvzeti, če tistega nikoli ni imel.

Preberi več Dodaj nov komentar