Živimo v narobe svetu. Ko bi morali biti ljudje jezni, zavzamejo pozo Bude in so mirni kot gladina jezera; ko bi morali uporabljati razum, ponujajo klišeje ali pa so preprosto tiho; ko bi morali spoštovati zakon, ga s pomočjo odvetnikov razlagajo, kot jim ustreza. Kdor proda diplomo svoje študentke in zasluži pri tem več kot delavec v enem letu, je prizadet, ko ga razkrinkajo in obtožijo kraje; ustvariti hoče vtis, da je žrtev on, ne pa študentka, ki ji je ukradel delo. Če se politiki obnašajo kot nedorasli najstniki, hitijo z razlagami, da je to izraz njihove odprtosti in sproščenosti; če lažejo, ponarejajo dokumente ali kradejo, trdijo, da ničesar ne razumemo, češ da gre za politično zaroto zoper njih. Namesto v zapore, kamor jih pošljejo, ker so goljufali, odhajajo v bolnišnice in so nenadoma strašno bolni; ko bi morali priznati zločine, pomahajo s potrdilom kakega psihologa, da jih je ravno v tistem trenutku popolnoma zapustil spomin; ko bi morali vrniti ukradeni denar, dokazujejo, da so revni bolj kot cerkvene miši, da torej denarja sploh nimajo, kar seveda pomeni, da ga tudi vrniti ne morejo.

Celo mainstream ekonomisti že vedo, da kapitalizem ne more trajati, kar pomeni, da je stanje zelo hudo, kajti prepričanih ljudi skoraj ni mogoče prepričati v kaj drugega, kot je to, v kar pač verjamejo in glede česar so prepričani, zato pišejo knjige in razmišljajo, kaj mu bo sledilo. A ker so mainstream, vendarle ne morejo iz svoje kože, zato razmišljajo tako, da ne bi preveč prestrašili ljudi, in sicer: še vedno bomo živeli v kapitalizmu, le imenoval se bo nekoliko drugače; nikakor se ne bo imenoval socializem ali komunizem, seveda. In zlasti bodo vsi srečni, saj bo kapitalizem ali karkoli že proizvedel toliko novih dobrin, da si tega še predstavljati ne moremo. Mnogo manj pa razmišljajo o podnebnih spremembah, ki bodo tako spremenile življenje na Zemlji, da bo v zadnji instanci čisto vseeno, kako se bo imenoval sistem družbenega življenja čez nekaj let. Če bo o njem sploh še mogoče govoriti in če bomo sploh še tukaj, da bi govorili, saj je znano, da na Zemlji o kapitalizmu lahko govorijo le ljudje, ne pa tudi šimpanzi, kamele, kokoške ali pižmovke.

Bolj ali manj vsi vemo, da je evro politični in strateški projekt, ki z logiko ekonomije nima kaj veliko opraviti. Potrebno je bilo lansirati skupno valuto, da bi ustvarjala vtis povezanosti, pripadnosti in soodvisnosti, skratka občutka identitete Evropejcev.

Dobil sem pismo, v katerem me nekdo sprašuje, če bo Erjavec odstopil, kot je predlagal JJ. Odgovoril mu bom kar javno. Moja zamisel je preprosta: ne bo odstopil, ker sodi med ljudi, ki živijo na polno. Verjetno podobno živi tudi slovenska veleposlanica v Parizu, V. S., ki je veselo uporabljala službeno vozilo in denarno kartico za lastne potrebe, se neprimerno vedla do sodelavcev in bila pogosto odsotna z delovnega mesta brez pojasnila. In kaj se je zgodilo? Še vedno je na istem dobro plačanem delovnem mestu.

Vladna uradnica po telefonu kot branjevka precej neartikulirano daje navodila arbitru, kaj naj zagovarja na sodišču, in obenem daje vtis, da ne razume dobro niti lastne teme, Hrvati mirno vse posnamejo in posnetek pošljejo v širni svet, Erjavec pa je skoraj po tednu dni po izbruhu škandala še vedno veselo na počitnicah v Franciji in se vede, kot da se v njegovi domovini razen vročine ni zgodilo čisto nič. Človek z zdravim razumom se v obupu drži za glavo in ne more verjeti, da je vse to sploh res in da ti ljudje zastopajo za velik denar njegovo državo. Kako je torej to mogoče?

Škandal je torej popoln in bo imel nedvomno daljnosežne posledice za obe državi. Blamaža Slovenije pred svetom je velika, politiki in pripadniki elite, ki očitno ne znajo voditi te države, pa se obnašajo po domače, kot da se je rodila muha enodnevnica, s katero se res ni treba ukvarjati, zaradi katere se ni treba vznemirjati. In Erjavčeva glava prav gotovo ni najbolj pomembna glava na tem svetu. Ni največja in težko bi jo primerjali z Marxovo. Pa vendar moramo to narediti, saj je mož vendarle zunanji minister suverene moderne države, poleg tega pa zastopa kapitalizem in verjame vanj. Njegove izjave in izjave pripadnikov elite o mednarodnem škandalu, za katerega sta poskrbela D. in S., moramo analizirati v luči Marxove razprave o bedi filozofije. Najprej jo je kajpak treba prebrati.

In potem se po telefonu pogovarjata, kot da sta sama na svetu in kot da nista videla enega filma o Jamesu Bondu, kramljata in kramljata o zadevah, o katerih preprosto ne bi smela, in se obnašata, kot da prav onadva odločata o usodi države. A ko so ju nastavljali na svoji mesti, sta bila največja, najboljša, najbolj zaželena, najbolj kakovostna, najbolj pametna, najbolj izkušena in najdražja strokovnjaka, kakršnih je malo na tem svetu. Škandal pa gospod Erjavec mirno komentira takole: to je neumnost in del predvolilne kampanje pri naših južnih sosedih, ki so zelo živčni. Res je zunaj zelo vroče, toda ... Kaj na to poreče Nietzschejev osel?

Čemur smo bili priče prejšnji teden v Bruslju in Grčiji, presega vse scenarije mehiških televizijskih limonad. Dobimo nehote asociacijo na že videne scenarije ekonomsko-političnih izsiljevanj finančnikov na tistem kontinentu.

Podatki kažejo, da približno tretjina ljudi v Sloveniji ta hip podpira delovanje vlade in meni, da dela dobro. Podatek ni zanimiv, zanimivo je šele dejstvo, da dve tretjini bodisi ne podpirata vlade bodisi sta brezbrižni do nje, kar je še slabše. Ob teh dejstvih, če to sploh so, ker ne vemo, kako dobra je metodologija njihovega zbiranja, je vredno vnovič premisliti nekatere zamisli o naravi demokracije, ki bodo še pomembnejše v prihodnosti, za katero ne moremo z gotovostjo reči, da bo lepša, kot je sedanjost, čeprav Cerar verjame, da bo. V resnici se moram nekoliko popraviti. Prihodnost bo morda lepša za elite, a še to bo veljalo le toliko časa, dokler se ne bodo podnebne spremembe tako okrepile, da bodo ogrožene celo elite. V teku je namreč veliko izumiranje.

Pravkar sem prestal enotedensko sobivanje s skupino tabornikov v istem kempu. Hitro so izničili moje predstave o tabornikih: da gre za učenje veščin preživetja v naravi in sodelovanja, ki je za takšno preživetje nujno. Vse skupaj je bilo bolj podobno temu, kar sem nekaj let nazaj popisal v kolumni o angleških šolah. Tri vzgojiteljice (s taborniško, ne pa nujno tudi vzgojiteljsko izobrazbo in izkušnjami) so se drle od jutra do večera, da so bili otroci ob njih tako rekoč neslišni. Lovili so rake, si pripovedovali vice, imeli ustvarjalne delavnice, se kopali, enkrat pa so umili vsak svojo majico, ki so jih nosili vseh pet dni … Nisem opazil, da bi jih kdo učil kakršnihkoli taborniških veščin. Še s prižiganjem ognja so imeli vsak večer težave.