Preprosto se ni mogoče načuditi politikom in ekonomistom, ki že odpirajo šampanjce, saj naj bi bila finančna oziroma ekonomska kriza bolj ali manj premagana. So naivni? Neuki? Neizobraženi? Ne-umni? Ali pa kar vse skupaj? Morda pa samo živijo v nekem povsem drugem, imaginarnem svetu, iz katerega resničnega sveta preprosto ni mogoče uzreti. Zagotovo pa ne berejo knjig. Če bi jih, bi morda kakšno stvar naredili drugače.

Dan pred praznikom dela, katerega bistvo oziroma pomen smo že davno »utopili« v slastnem prvomajskem golažu, nam je na internetni konferenci v Pekingu (Global Mobile Internet Conference) predstavila naša nova »kratkovidna« sodelavka Yangyang. Kako nesramo od nas, da smo jo spregledali in ji pozabili čestitati ob prazniku.

Zdravniki so se torej odločili, da bo odslej njihova plača trikrat višja od povprečne slovenske plače. Prav zato so včeraj tudi stavkali, saj jim vlada nikakor ne želi ugoditi. Sklicujejo se na kapitalizem, v katerem vlada ne sme posegati v naravne in svobodne tržne mehanizme, zato je njihova stavka izraz politične zahteve, ki ima znotraj kapitalizma natančno določene koordinate. O njih kajpak ne govorijo, saj uporabljajo medije za to, da bi naredili vtis na ljudi. Potrebujejo njihovo podporo, ki pa je tako rekoč zagotovljena, saj ima podoba zdravnika v imaginarijih posameznikov in vsega ljudstva čudežno moč, zato zdravnik nikoli ni zdravnik, ampak je vselej doktor. Sprenevedanje je zato veliko, a pričakovano. Učinki bodo taki, kot si jih želijo, saj drugače ne more biti. Kapitalizem bo še naprej dober za elite, ne pa tudi za vse druge, podnebne spremembe bodo katastrofalne, mediji pa bodo skrbeli za vtise, da je vse skupaj še kar v redu.

Živimo v paradoksnem času brez avtoritet. Vsakdo lahko misli in verjame, kar hoče, to pa lahko tudi neovirano in demokratično širi okoli sebe. Toda v tem času vendarle obstajajo avtoritete. To so ljudje, ki imajo dostope do medijev, prek katerih širijo okoli sebe ideje ali zamisli, in sicer tako, da na hitro predelujejo stare in jih zapakirajo v novo embalažo, žargon in novorek. Povsod so zato informacije, ki pa v glavnem niso nič drugega kot izrazi pretkanosti, preračunljivosti, neokusnosti in spolne vzburjenosti, zaradi česar gre človeku na bruhanje. Mediji predstavljajo ljudem svet, toda ne povedo jim, da je to obenem način, kako elitni vladarji sveta hočejo, da ga predstavljajo. Svet je tako že vnaprej režirana medijska predstava za naivne ljudi. Ne predstavljajo torej mediji sveta, temveč svet izkorišča in uporablja medije za lastno predstavljanje. Svet je zabava za elite, zato mediji skrbijo, da se vse sproti spreminja v simulirano zabavo za vse druge ljudi, obenem pa jim ponujajo še konflikte, vojne, nasilje, spore, umore, oslarije, bedarije in druga jajca, da so dovolj prestrašeni in negotovi. Danes ni ključni medij televizija, temveč je internet. In v njem šteje zgolj število zadetkov, ki se sproti izpisuje, kot poudarja medijski manipulator Ryan Holiday. Ljudem nenehno govorijo, kako pomembna je praktična uporaba informacij, podatkov in znanja, toda večji del tega, kar ljudje preberejo, vidijo in slišijo, ni vredno počenega groša in nima nobene praktične ali uporabne vrednosti. Pomembno je zgolj to, da so ljudje zamoteni, vznemirjeni, pod stresom in da je njihova pozornost konstantno odvrnjena proč od realnih problemov sveta.

Danes ima človek močan občutek, da je čisto vse, kar se dogaja na tem planetu, mogoče pojasniti in razrešiti s psihologijo osebnosti. Povsod je zato besednjak, ki zajema fraze o: moralnosti, etiki, zadovoljstvu, sreči, delu na sebi, duhovnem razvijanju, osebnostnih lastnostih, motivaciji, inteligenci, čustveni občutljivosti, ustvarjalnosti, kreativnosti, dizajniranju sebe, volji, notranjih potencialih. In seveda o tem, kako je mogoče vse razviti, nadgraditi, povečati, pospešiti, o tem, da je lahko vsakdo čudovit in uspešen in zadovoljen in srečen, ter o tem, da je pot natanko tam, kjer je volja. Takega besednjaka je neskončno veliko in se zliva čez ljudi kot cunami vsak dan, brez premora. Benito Mussolini je bil že pred desetletji, dokler ga niso obesili, glede zapisanega zelo jasen: zavzemam se za tako življenje, v katerem se posamezniki odrekajo privatnim interesom in uresničujejo kompletne duhovne eksistence, v katerih leži prava vrednost njihovih življenj. Vsakdo torej ve vse o čustvih, značajih, duhovnosti ljudi, osebnosti, težko pa najdete enega samega človeka, ki zna kaj povedati o realnih, empiričnih, materialnih pogojih, ki so absolutno nujno potrebni, da to, o čemer govorijo, sploh obstaja.

Vsak človek je lahko čudovit, je rekel pred časom pripadnik elite, ki ga ne poznam, saj se ne gibljem v svetu slavnih in elitnih. Stavek je izrekel v povezavi z neko debelo gospo, ki je takisto ne poznam. Gospa je bojda še bolj slavna od tistega slavnega gospoda in ima veliko sledilcev v kibernetičnem prostoru, kjer se oblikujejo njeni socialni profili. Pravzaprav ne vem, zakaj tole sploh pišem. Morda je polna Luna ali pa kakšna kozmična energija negativno vpliva name. Kljub temu nadaljujem, saj na Luno ne morem vplivati, na kozmične sile pa tudi ne. Že jutri bo bržčas bolje; torej je treba zgolj počakati, da napad mine.

Od davnih davnih časov se ljudje delijo na vladarje in vladane. Takšna delitev je v naših genih, kot je tudi v genih večine opic. Večina ljudi jo podpira. Večino tistih, ki je ne podpirajo, moti zgolj to, da so v napačni skupini, sicer bi bili takoj za. Očitno je pripomogla k preživetju, razširitvi širom sveta in povečanju števila osebkov. Ni pa nujno pripomogla k našemu dobremu počutju. Če bi bili manj 'uspešni' in bi bili še danes opice, bi mnogi živeli mnogo bolje, kot živijo zdaj …

Ljudmila Novak je imela včeraj govor, ki je bil tak, kot predvidevajo učbeniki za PR. Pred zbranimi ljudmi je tudi poudarila, da je v Sloveniji življenje vse preveč neoliberalno in vse premalo krščansko. Politični govori seveda niso namenjeni argumentiranemu razpravljanju, temveč zavajanju in zapeljevanju ljudi, manipuliranju in krošnjarjenju, pa vendar je vredno razmisliti, kaj je gospa rekla. Kaj torej pomeni preveč neoliberalizma in premalo krščanstva?

Bradate ženske bi morale biti dolgočasne, nezanimive in neopazne. Moški v mini krilcih bi morali biti neopaženi, če bi se sprehajali po ulicah, trgih ali nogometnih igriščih. Če bi živeli v normalnem svetu, bi moralo biti povsem vseeno, ali so geji poročeni ali ne, ali imajo lezbijke otroke ali jih nimajo, ali so dolgolasi ljudje moškega ali ženskega spola, dolgočasno bi moralo biti, če bi se ženske sprehajale naokrog v moških oblačilih, in enako dolgočasno bi moralo biti, če bi se moški sprehajali v najlonkah. Če bi zares mislili, da so ljudje drugačni in da je drugačnost v redu, bi moralo biti tako. Ker pa živimo v norem svetu, v katerem na primer zdravniki mirno leta dolgo pošiljajo paciente na oni svet, njihovi nadrejeni, skupaj z medicinskimi sestrami, pa se obnašajo, kot da tega sploh niso zaznali in da o vedenju zdravnika ne vedo absolutno ničesar, je neverjetno zanimivo, žgečkljivo, vznemirljivo in celo revolucionarno, če ima ženska brado in če bradate ženske zavzamejo Dunaj, kot so ga zavzele te dni.

Marx je večkrat zelo jasno zapisal, da kapital potrebuje vse večjo produktivnost ter da vrednost ustvarjajo zgolj in samo delavci. V tej deželi pa okravateni gospodje, urejene gospe, pripadniki elite, ministri in politični prvaki, izvoljenci ljudstva, bogataši, razni delodajalci in drugi ljudje vedno znova vzklikajo in se pridušajo, da je delovna sila pri nas predraga, da so stroški dela previsoki, da so sindikati premočni in da naj država za božjo voljo že nekaj stori, da se bodo zadeve spremenile tako, kot predlagajo sami, saj najbolje vedo, kako naj bi zadevam stregli: delavci naj živijo od zraka, da ne bomo imeli stroškov z njimi, ustvarjajo naj vrednost, ki jim jo bomo pobrali, obenem pa naj postanejo boljši potrošniki, da si bo kapitalizem opomogel, saj je povpraševanje po dobrinah in blagu čisto premajhno. Medtem pa število revnih ljudi, ki delajo, imajo službo in vsak mesec preživijo na delovnih mestih malo manj kot dvesto ur, skokovito narašča, če o tem, kako kapitalistična kriza sesuva življenja vseh ljudi razen elit ter jim preprečuje, da bi si samoupravno prizadevali za skupno življenje v blagostanju in duhovnem bogastvu, ne pa za življenje v zategovanju pasu, nesmiselnem potrošništvu, nenehnem plačevanju stroškov zaradi norosti kapitalizma in poslušanju novoreka o tem, da lahko vsakdo uspe, če le hoče in ima močno voljo, sploh ne govorim.