Te dni ob številnih praznovanjih 70. letnice zmage nad nacifašizmom, smo dolžni ne le zazreti in spominjati se naše preteklosti, poguma, odločnosti in človeških žrtev, ki so padla, da bi nam izborili svobodo, ampak hkrati s tem moramo nujno v to refleksijo zajeti tudi našo sedanjost ter si nastaviti cilje za prihodnost, ki bodo skladni z duhom tistega upora proti totalitarizmu in zmagi za svobodo.
Kaj nam danes pomeni svoboda?
Velike ljudi običajno prepoznamo z zamudo. Številni pomembni ljudje, ki so resnično pripomogli k napredku človeštva, za časa svojega življenja niso bili “veliki”, morda so bili celo zaničevani, preganjani, mučeni ali celo obsojeni na smrt. Medtem pa vsakokratni “pomembneži” in zvezdniki vseh vrst prejmejo veliko pozornosti, a tudi zelo hitro izginejo iz spomina človeštva. Vendar zgodovina vse postavi na pravo mesto. Britanski slikar Benjamin Creme danes ni zelo poznana osebnost, dejansko le malokdo ve zanj, a prepričani smo lahko, da bo v prihodnosti prepoznan kot eden najpomemnejših ljudi našega časa.
Če bi politiki, ekonomisti, menedžerji in bankirji, lastniki Kapitala in njihovi podrepniki lahko uveljavili svojo voljo, bi se življenje vseh ljudi na tem svetu spremenilo v en sam velikanski biznis. Ljudje bi bili biznismeni, drug z drugim bi upravljali, kot se pač upravlja s kapitalom, vsakdo bi upravljal s samim seboj kot s kapitalom, vsi bi bili vlagatelji ali investitorji, vse bi zanimal samo profit in nič drugega, vsakdo bi tekmoval z vsakim drugim človekom in ga imel zgolj za tekmeca, ki ga je treba premagati na svobodnem trgu, glavna vrednota bi bila pohlep, ultimativni cilj v življenju vsakega človeka pa bi bil čim več nakopičenega kapitala. Nihče ne bi pojasnjeval takega sveta, saj bi vse zanimalo zgolj pragmatično, neposredno uporabno znanje, ali pa bi pojasnjevanje sveta prepustili kar ekonomistom, bankirjem in menedžerjem, misleč, da so prav ti ljudje poklicani, da pojasnijo pravo naravo sveta. Zopet je na mestu vzporednica s psihoanalizo.
Če danes zgolj mimogrede in čisto tiho omenite, da smo v Jugi živeli permanentno revolucijo, kot so jo imenovali, vas takoj polijejo z gnojnico ali pa vsaj pošteno ozmerjajo z nostalgičnim Jugo bedakom. Kaj bi potem naredili, če bi jim rekli, da je zares permanentna revolucija šele neoliberalni kapitalizem?
Slovenija je vnovič zgodba o uspehu. To je nekaj dni nazaj pred svetovno javnostjo izrekel gospod Mramor, ki se na take zadeve mora spoznati, saj je ekonomist. Ali pa se tudi ne spozna, kajti uspeh posameznikov, ki tvorijo občestvo, in samega občestva, ni enoznačno določen s tem, kar lahko o njem povedo ekonomisti; življenje je veliko kompleksnejše, kot verjamejo. In le kdo bi danes še verjel pravljicam o uspehu? Slovenija je namreč enkrat že bila zgodba o uspehu. Sedaj naj bi bila ponovno. Od prejšnje zgodbe o uspehu nismo imeli ničesar, obenem so nam tajkuni, ki so sicer po večini v zaporih, veliko vzeli, tokratna zgodba o uspehu pa bo še bolj nora. Zakaj?
Pregovori vrste »Laž ima kratke noge«, »Osel gre samo enkrat na led«, »Kar boš sejal, to boš žel«, »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade« in podobni se dandanes uporabljajo predvsem za zmerjanje otrok, ki so nekaj ušpičili, pa tega niso znali dobro skriti. Iz njih veje skriti, nikoli izgovorjeni pregovor: »Kdor zna goljufat', je hitro bogat,« z dodatkoma: »Ampak ti, revše, ne znaš!« in »Mene ne moreš preslepiti!« Takšni očitki in podočitki imajo ravno nasproten namen od željenega – otroke vzpodbujajo, da se naučijo goljufati. In morda je to tudi njihov namen.
Tako politiki kot tudi običajni državljani se pogosto radi pohvalimo, da smo Evropejci. Pripadati veliki Evropski uniji je pač privilegij, ki nam ga zavida marsikateri Zemljan. Vendar pri tem pogosto nismo pošteni. Ko se v Sredozemlju, pred obalami Evrope potopi ladja s približno sedemsto prebežniki (Sredozemsko morje je postalo pokopališče), ki želijo vstopiti v “obljubljeno deželo”, hitro pozabimo, da smo Evropejci. Takrat smo Slovenci, Nemci, Nizozemci in tako naprej; prebežniki pa so pač skušali ilegalno vstopiti v Italijo.
JJ je pred nekaj dnevi uporabil izraz, zapisan v naslovu. Ni pomembno, kaj je mislil, ko ga je uporabil, pomembno je, da različni strokovnjaki, ki se domnevno spoznajo na politiko, javno komuniciranje in družbene procese, trdijo, da je tak način izražanja značilen za politike in da od njih pač ne moremo pričakovati česa bolj civiliziranega. Meni se ne zdi, da je problem JJ, saj od njega res ne moremo pričakovati drugačnega načina izražanja, ker je poln jeze, problematični se mi zdijo strokovnjaki, ki bi po definiciji morali znati povedati še kaj drugega kot zgolj to, kar sem zapisal. Seveda ne mislijo vsi enako, saj je to trivialno res, toda to ne spremeni bistveno pomena zapisanega. Francis Fukuyama je pred nekaj leti priobčil knjigo z naslovom The Origins of Political Order, ki nam je lahko v pomoč, ko razmišljamo o pomenu in vplivih političnega delovanja na ljudi in na politični red danes v tej deželi.
Po včerajšnjem predavanju je pristopila gospa in mi rekla: včasih so nam farji prali glave samo enkrat tedensko, danes nam jih perejo 24/7. Popolnoma se strinjam z vami, sem odgovoril. Ko sem prišel domov, sem zvedel še za najnovejši podatek: v Sloveniji živi 410.000 ljudi z visokim tveganjem socialne izključenosti. Med njimi je 290.000 ljudi, ki ne zmorejo več plačevati niti položnic za osnovne življenjske stroške. Ne spomnim se, da bi kdaj v totalitarni Jugoslaviji kdo pribeležil primerljiv podatek. Nekateri pa ob tem lakonično pravijo, da bi morali dati ljudem občutek, da imajo prihodnost. Kaj pa, če bi raje zgradili svet, v katerem ne bi bilo treba nikomur dajati takega občutka, ker bi ga vsi že imeli?
In morda bo človeštvu končno vendarle uspelo, da bo zares propadel. Vsakdanji zdravi razum kljub temu opazuje svet in prepoznava v njem pospešeno razvijanje vsega: znanosti, tehnologij, vzgoje, dobrin, permisivnosti, spolne svobode in sproščenosti, izobraževanja v družbah znanja, kritične misli. Zanj je svet iz dneva v dan vse bolj racionalen, vse bolj obvladljiv, vse bolj civiliziran, vse bolj prijazen, lep, dober, bogat, inteligenten, pameten in celo moder, poduhovljen. V taki perspektivi je znamenito Lacanovo poudarjanje, da je nezavedno strukturirano kot jezik, da torej ni podzemlje temačnih iracionalnih sil, ki obvladujejo uboga racionalna človeška bitja, bolj revolucionarno, kot je bilo takrat, ko je Lacan to izjavil. Danes je namreč mogoče dokazati, da je navidezno racionalni svet bolj iracionalen, kot je bilo nezavedno kadarkoli, in da je iracionalnost kapitalističnega sveta samouničujoča, čeprav jo zdravi razum prepoznava kot racionalnost, povezano s tem, kar je dobro, koristno, uporabno in navdihujoče. Ni naključje, da je te dni izšla knjiga z naslovom Unprecedented: Can Civilization Survive the CO2 Crisis; spisal jo je David Ray Griffin. Izšla je kajpak zato, da jo bo kdo prebral in se iz nje česa naučil – če je sploh še čas.