Kaj pa kovanci?

Pojav prvih kovancev ponavadi navajajo kot začetek denarja, vendar pa, kot smo videli, je denar obstajal že tisočletja pred tem v obliki obračunske enote oz. kredita. Kljub temu so kovanci pomemben del monetarne zgodovine. Pojavili so se okoli leta 600 pr. n. št. in to ne samo v Lidiji, kot ponavadi beremo v učbenikih, temveč na treh geografsko precej različnih mestih hkrati. Pojavili so se tako v Turčiji, kot tudi v Indiji in na Kitajskem. Graeber poudarja, da ni šlo za iznajdbo novih tehnoloških postopkov, saj so ti po eni strani obstajali že prej, po drugi pa so se med seboj uvedbe kovin v monetarni sistem razlikovale. Šlo je za družbeno transformacijo.

Nekdo me je pred dnevi povprašal, zakaj sem žalosten. Rekel sem mu, da bom na vprašanje izčrpno odgovoril. Lahko bi rekel, da je to rutinsko ali intimno vprašanje, na katerega bom odgovoril rutinsko, toda ne bom. Odgovoril bom teoretsko, čeprav teoretiki navadno na tako preprosta vprašanja ne odgovarjajo, ker so preveč odtujeni, vzvišeni in hočejo v javnosti ustvarjati vtis, da zanje vsakdanje človeške zadeve, med katere sodi tudi žalost, ne veljajo. Pogosto se prikazujejo ljudem kot abstraktne entitete, ki živijo tam daleč nekje, in ljudje jih tudi jemljejo kot take. A od tega ni posebne koristi, saj so zgolj odtujeni. Zlasti je ni danes, ko živimo v svetu, v katerem je najverjetneje res, da bolje ne bo nikoli, da bodo bogati še bogatejši in revni še revnejši, dokler ne bodo podnebne spremembe pobrale vsega davka, ki bo zelo velik. Ni namreč videti, da smo se ljudje kot celota zmožni česa naučiti iz neumnosti, ki jih počnemo. Pravkar berem knjigo pogovorov z naslovom On Education, ki sta jo spisala Zygmunt Bauman in Riccardo Mazzeo; ne zaradi tolažbe, temveč zaradi potrebe po dobrem branju.

Pred časom sem pisal o svetinjah smrti: mamilih, splavu ter samomoru in evtanaziji. Zdaj jim bom dodal svetinje življenja: službo, otroke in poroko. Tudi zanje je značilno, da prinašajo tako srečo in sprostitev kot duševne in telesne muke, na mnoge načine in pogosto hkrati. In tudi one so sposobne ustvariti omizno ali državljansko vojno med ljudmi, ki se jih vse skupaj nič ne tiče, ter pogrom slednjih nad tistimi, ki se jih tiče.

Zelo radi kritiziramo politike, ekonomiste, bankirje, podjetnike in tako naprej. Oni so “zafurali” to družbo. Politiki so itak vsi po vrsti pokvarjeni. Vseeno je, kdo je gor. Vsi podjetniki kradejo, še zlasti pa to počnejo bankirji. Vse bi bilo treba zamenjat, postrelit ali zapret. Tako nekako tečejo številne debate, od gostilniških šankov do akademskih krogov.

Kredit in država

Toda, kdaj se je v zgodovini sploh pojavil kredit? Klasična razlaga trdi, da je kredit nadgradnja kovinskega denarja, vendar zgodovinski dokazi pričajo, da je v resnici kredit obstajal tisoče let pred prvim kovanim denarjem. Najstarejši zapisi, ki so jih arheologi doslej uspeli izkopati, so Sumerske glinene tablice, na katerih najdemo zapise v klinopisu, ki so ga uspeli prevesti v 19. stoletju.

Zavedamo se, da je v svetu marsikaj hudo narobe. Podnebne spremembe, globalna ekonomska kriza, revščina in lakota, brezposelnost itd.. Vsi ti problemi so globalni, a vendar skuša vsaka država sama rešiti “svoje” probleme. Kar pa nikakor ne gre.

Zadnjič smo videli posnetke smoga nad Parizom. Oblasti so nemudoma ukrepale in sprejele odredbo, ki jo je nekoč uvedla tudi rajnka totalitarna Juga: par/nepar. Lahko si oddahnemo, kajti zrak bo vse bolj čist. Ali pa preberemo kako dobro knjigo o tem, da zrak ne bo bolj čist in da nas čakajo katastrofe, ki si jih niti ne predstavljamo. Temperatura površinske oceanske vode ob severovzhodni obali ZDA je bila 14. marca letos 20.9 stopinj Celzija, to vodo pa močni tokovi nosijo naravnost proti Grenlandiji in Arktiki; za primerjavo: v Portorožu je trenutna temperatura morja 11 stopinj Celzija.

Še ena za v serijo »saj ni res, pa je« se dogaja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Enake možnosti so bile dodane v ime zgolj za boljši vtis, da se poudari »kobajagi« leva politična usmerjenost, niti približno ni bilo s tem mišljeno v teoriji ali še manj v praksi na tem področju kaj resnega spremeniti. To vedo in še bolj občutijo vsi tisti, ki se jim enake možnosti zdijo kot fatamorgana v puščavi.

Resnični pomen avantgarde je zavezan dvema temeljnima univerzalnima vrednotama, ki sta: proizvodnja resnice in egalitarnost. Poglejmo, kako je s tem v Sloveniji, kjer je malo revolucionarnega humanizma, je pa veliko humanistične in družboslovne mafije, vere v neomejeno kapitalistično rast in popolne odtujenosti med ljudmi, saj dajejo vladarji prednost bankam pred blagostanjem ljudskih množic, ki morajo zategovati pasove in kr neki verjeti – na primer v rast vsega.

Invalidi imajo očitno samo mame. Le enega poznam, ki kdaj pove tudi kaj o svojem očetu, pa sem z njimi večkrat dolge ure klepetal o vsem mogočem. Kadar smo skupaj več dni, pa staršev ni zraven, pogrešajo mamo (ali nikogar). Na koncu se veselijo, da gredo domov k mami (ali pa se ne veselijo odhoda domov). Res pa tudi o mami povedo predvsem, da zanje je ali bo nekaj naredila. V najboljšem primeru to povedo o starših. Zgodb o skupnih dogodivščinah iz njihovih ust še nisem slišal.