Podrobnosti
Zadetkov: 5142

O čem torej govori minister Mramor, ko samozavestno zatrjuje, da ne živimo več v komunizmu? Logično je tole. Če ne živimo v komunizmu, moramo živeti v nekem drugem sistemu, ki ga ne imenujemo komunizem; tu nastopi problem s poimenovanjem, saj je komunistična Kitajska najhitreje razvijajoča se kapitalistična država, a to ni tema tega razmisleka. Gospod Mramor nam tudi pove, v kakšnem sistemu živimo: živimo v sistemu tržnega kapitalizma, ki je, rečeno v ekonomskem žargonu, a self-correcting perpetual growth machine oziroma mašina, ki sproti popravlja samo sebe in nenehno raste. A kaj ta mašina v resnici dela? V resnici deli ljudi na ubogljivo večino in neverjetno bogato elito, med katero sodijo tudi razkošno plačani akademiki, pa naj bodo naravoslovci, ekonomisti ali humanisti. Ubogljiva večina živi v večnem strahu pred izgubo službe, če jo sploh ima, je tiho in ne protestira, elita pa razkazuje svoje bogastvo in ji soli pamet, češ da lahko v kapitalizmu vsakdo uspe, če le hoče. Vse zapisano pove minister na način, kot da smo vsi drugi zarukanci in tega ne vemo, čeprav je povedano zgolj zlizana fraza, ki ne pove ničesar in niti ne drži. Je torej to, kar pove, sploh res? Ve gospod Mramor, o čem govori? Poglejmo.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5076

Nekoč kitajski, zdaj še v domovini –

»kot da« elitna upravljavska kasta.

Na narodnem telesu – grda krasta:

bogati, vplivni dvorni mandarini.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 7679

Čeprav je denar vsem nam vsakodnevno na očeh, čeprav tako ali drugače stalno razmišljamo o njem in vlagamo svoje dnevne napore v to, da se znajde v naših denarnicah in čeprav se nam nekako zdi, da ga razumemo, je v resnici zavit v tančico skrivnosti in mitov. In morda eden največjih mitov, ki nam jih skušajo vbiti v glavo v šolah in ki jih najdemo tudi v ekonomskih učbenikih, predstavlja prepričanje, da denar zgodovinsko izvira iz predhodne blagovne menjave.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4831

Neki pravljičar je pred mnogimi leti napisal svetovno uspešnico, knjigo o cesarjevih novih oblačilih, ki so bila tako čudna, skrivnostna in nenavadna, da jih kratko malo ni bilo mogoče videti. Poleg tega so bili ljudje okoli cesarja vzgojeni na zelo poseben, skrivnosten in nenavaden način, kar je pomenilo, da sicer niso ničesar videli, ker je bila nevrofiziologija njihovega centralnega živčnega sistema in posebnega sistema za gledanje taka, da zaradi odsotnosti oblačil na cesarjevem telesu preprosto niso mogli ničesar videti, tudi če bi hoteli kaj videti, vendar so kljub temu vsi po vrsti precej samozavestno zatrjevali, zdelo se je, kot da jih je nekdo začaral, da ima cesar na sebi prečudovita nova oblačila, kajti rečeno je bilo, da bo veljal za neumnega vsakdo, ki bi rekel, da je cesar nag; morda je bil glavni vzrok za začaranost prav tu. In ker nihče ni želel veljati za neumnega, kar je zelo razumljivo in zelo človeško, so vsi po vrsti vedno znova občudovali prekrasna in neobstoječa cesarjeva oblačila, svoje občudovanje pa so tudi glasno in javno izražali, kar pomeni, da so se vedli prav nasprotno od tega, kar je predlagal Immanuel Kant, ko je nekaj let pred francosko revolucijo meni nič tebi nič zapisal, da bi bilo nadvse dobro in v prid demokraciji, če bi ljudje več mislili in manj občudovali svoje gospodarje, obenem pa svoje misli tudi glasno in javno izražali. Narobe svet torej, saj sta danes pomembnejša od razmišljanja občudovanje in hvaljenje gospodarjev, pri čemer je zelo pomembno, kako so oblečeni.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4894

Zdrs Grčije pod preživetja mejo.

Ponižanje in strogo varčevanje.

Kako iz tiranije dosedanje?

Prišla je bistra glav'ca na idejo:

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5140

Ko so ministra za finance, gospoda Mramorja, te dni povprašali, od kod njegovi bajni zaslužki, do katerih se je dokopal ob redni plači v službici, ki jo mora po zakonu opravljati osem ur vsak delovni dan, je mirno odgovoril, da danes živimo v tržnem kapitalizmu, ne pa v komunizmu, v katerem so bili vsi ljudje enaki. Njegov lakonični odgovor bi lahko razumeli takole: kaj me sploh tako butasto sprašujete, kajti danes smo nekateri privilegirani, saj ne moremo biti vsi enaki. Potem je še rekel, da je bil odstop ministrice za šolstvo, ki je tudi bajno služila s honorarji, slab signal. Ni sicer povedal, komu je signal namenjen, a najbrž že ve, za koga je slab.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4158

Morda se nam zdi čudno, zakaj Evropa vse bolj postaja nekakšna “ječa narodov”, podobno kot je bila nekoč označena ranjka Avstroogrska monarhija. Vsaj manjši narodi, še zlasti Grki, imajo danes takšen občutek. Do izbruha finančne krize se je zdela “evropska ideja” nekaj zelo pozitivnega, saj je jamčila za blaginjo, mir, demokracijo in človekove pravice Evropejcev, pa tudi širše. Vendar je potrebno poudariti, da je “evropska ideja” nastala na povsem drugačnih temeljih.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4963

Nekoč so imeli ljudje možnost izbire: denar so lahko imeli pri sebi, kjer mu je vrednost padala in ga je bilo razmeroma lahko ukrasti, ali pa so ga varno spravili v banki in zaslužili nekaj obresti. To je bilo v kapitalizmovi najstniški dobi, ko so bile za tega barabinčka odprte še vse možnosti: da se bo izobrazil, uredil in postal spodoben družbeni ustroj; da bo odrastel v razbojnika ali pridaniča; ali da ga bo katera od najstniških vragolij stala življenja ali vsaj moči, da bi zavzel svet. Vemo, katera možnost se je udejanila. In tudi možnosti razpolaganja z lastnimi prihodki so se skrčile na eno samo.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 8800

Ljudje me te dni vidno zgroženi sprašujejo, kako je vendar mogoče, da tudi ugledni profesorji, kritični družboslovci in celo prislovično skromni humanistični intelektualci služijo tako gigantske honorarje, kot smo izvedeli te dni. Vsakomur posebej sem rekel, da bom o tem napisal kolumno, da ne bom stokrat razlagal. Torej.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 7957

V zadnjih dneh je bila prvovrstna tema v državi odločitev Vrhovnega sodišča, ki je odpravilo znano poročilo Komisije za preprečevanje korupcije iz leta 2013 o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, po objavi katerega sta se poslovila Janez Janša kot predsednik vlade in Zoran Janković kot predsednik Pozitivne Slovenije.

Za večino Slovenk in Slovencev je bila odločitev Vrhovnega sodišča presenečenje, za par pravnikov, tudi podpisanega, pač ne. Že v strokovnem članku iz leta 2014 sem dokazal vrsto nezakonitosti v omenjenem poročilu in bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo katera od sodnih instanc prišla do enakih ali podobnih zaključkov.

Preberi več Dodaj nov komentar