V roke mi je prišla fenomenalna knjiga: Nine Talmudic Readings. Avtor besedil je Emmanuel Levinas, Annette Aronowicz pa jih je zbrala, uredila in prevedla v angleščino. Dvomim, da jo bo prebral Miro Cerar, za gospoda Erjavca pa dam roko v ogenj, da je ne bo. Tudi Ljudmila se je ne bo lotila. Nimam dokazov za svoje trditve, a tako čutim, saj že nekaj časa kot aktivni in odgovorni državljan, zavezan načelom demokracije, o katerih sem pisal pred kratkim, preučujem njihove besede, geste, njihovo vedenje in delovanje. Občutek je pomemben zlasti v teh dneh, ko nam je postalo jasno, vsaj upam, da je res tako, da če ne bi bilo mednarodne skupine raziskovalnih novinarjev, morda nikoli ne bi izvedeli, kako banke po svetu perejo denar pripadnikov elit in kam odtekajo milijarde evrov. Ni namreč računati, da bi to, kar so odkrili pogumni posamezniki, storile vlade, saj je sprenevedanje tako rekoč nujni sestavni del vedenja vsakega zastopnika oblasti. Nemogoče si je tudi predstavljati, da bi na primer slovenska vlada razkrila vse nepravilnosti, zaradi katerih država in z njo državljani vsako leto izgubijo težke milijone evrov. Obenem pa si zlahka predstavljamo, da deluje po načelu ugodja in jemlje navadnim državljanom ter jim obenem pridiga, naj bodo še bolj pridni in naj imajo še več vrednot. V resnici mi gre na bruhanje, ko jih poslušam, gledati jih pa tako ali tako že dolgo ne morem.

Pri nas, v Evropi in po svetu je vse več protestov proti krivičnemu kapitalističnemu ekonomskemu sistemu, ki ga v tej fazi poimenujemo neoliberalizem. Zanj je značilna popolna liberalizacija kapitala, oziroma njegova popolna “osvoboditev” izpod “jarma” države, ali z drugimi besedami: kapital preprosto noče, da bi zanj veljala družbena pravila oziroma zakoni in ne želi več plačevati niti prispevkov niti davkov. Neoliberalizem preprosto pomeni, da se kapital želi dokončno osvoboditi slehernega družbenega nadzora in delovati po svojih pravilih.

Michèle Barrett in Mary McIntosh sta podpisani pod klasično knjigo z naslovom The Anti-social Family, ki je te dni vnovič izšla pri založbi Verso. Eden temeljnih poudarkov avtoric je, da ne smemo prehitro nasedati ideološkim izjavam, ki na žalost še vedno uspevajo ustvarjati vtis, da vsi ljudje živijo v nuklearnih ali, po slovensko, jedrnih družinah. Empirično to kratko malo ni res. Drugi poudarek pa je nemara še pomembnejši: v obdobju izginjanje družine je dobro spregovoriti o družinskem značaju samih neoliberalnih občestev, v katerih živimo. Poudariti velja še tole: bolj ko vlade sekajo in klestijo po javnem sektorju, večji so pritiski na ženske, da skrbijo za otroke, invalide, bolne in ostarele. Ali po domače: neoliberalna blaznost je umetna tvorba, ki sili ljudi, zlasti ženske, da se obnašajo vse bolj naravno, kajti zastopniki te blaznosti skušajo prepričati vse druge ljudi, da si sodobna država ne more privoščiti tega in tistega, pa onega in sploh vsega, kar ni neposredno profitabilno. Cinizem je več kot očiten: ženske delavke so preveč dragocene, zato se zanje tepejo predstavniki vseh korporacij, vključno s cerkveno. Vsi po malem seveda računajo na žensko naravo, ob tem pa nikakor ne smemo pozabiti, da je bila ena najbolj glasnih zagovornic tradicionalnih vrednot, jedrne družine, družinskih vrednot in ženskih delavk prav – Železna lady. Na drugi strani oceana jo je z vsemi štirimi podpiral oni kavboj, ki je postal predsednik, kako se je že pisal? …

Vsak otrok, ki se lahko nauči voziti bicikel, se lahko tudi pouči o naravi orgazma in kako poskrbeti zanj.

kokošljica

Živí naj Zombi-kura,
živí, da pride tisti čas,
odbije lumpom ura,
človeški bo,
ne lopovski obraz!

Arktika se segreva hitreje kot kateri koli drugi del Zemlje, zato je na mestu, da podjetniki začnejo vlagati denar v nove projekte, s katerimi bodo to dejstvo obrnili sebi v prid. Citiram: On February 5, 2015, surface temperatures over a large part of the Arctic Ocean were more than 20°C (36°F) warmer compared to what they were from 1985 to 1996. Naši politiki, ki niso podjetniki in niso podjetni, pa se še naprej prepirajo, ali bi v šole vpeljali še več vrednot, jutranje molitve in domoljubja. Imajo celo prav in bi morali res vpeljati molitev, a ne za domovino, temveč za celotno človeštvo, kajti čisto mogoče je, da nas reši res lahko samo še bog.

Ep je daljša pesnitev, ki običajno opisuje življenje in dela junakov. Kot mnogo drugih civilizacijskih pridobitev tudi ep izhaja iz Grčije; le kdo še ni slišal za Iliado in Odisejo. Poznamo še številne druge junaške epe: Beowulf, ep o Gilgamešu, Eneida, Mahabharta, pesem o Nibelungih, pa tudi naš Krst pri Savici in tako naprej. Danes se pred našimi očmi odvija mogočen boj epskih razsežnosti, v katerem dva grška junaka, novi grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis bijeta epski boj z mogočnimi silami komercializacije, ki dušijo ne samo evropske države, temveč celoten planet.

Res, čemu služijo? Sodeč po njihovih izjavah za javnost služijo predvsem ugotavljanju, čemu bi lahko služila. V ta namen pridobijo ali zavzamejo prostore, katerih uporabo pod nedorečenimi in spremenljivimi pogoji napol uradno dovoljujejo tistim, ki imajo zamisli, kaj bi tam počeli. Če zamisli ni ali če odgovorni osebi tisti hip ne ustrezajo, se prostori zgolj vzdržujejo – seveda z davkoplačevalskim denarjem.

Ne dolgo nazaj smo objavili Top 100 tovarn orožja SIPRI Mednarodnega mirovnega raziskovalnega instituta na prem mesu najdemo ameriško korporacijo Lockheed Martin s prodajo v vrednosti 35,5 milijarde dolarjev leta 2013 in z 115000 zaposlenimi. Ko pogledamo njihovo spletno stran, dobesedno osupnemo nad sposobnostjo lasne samopromocije, še posebej, ko vemo, da gre za tovarno, ki producira orožje in tehnologijo masovnega uničenja. “Kar je danes nemogoče, bo juri mogoče.” “Nekoč je bližje kot si misliš.” “Pripravljeni smo narediti naslednji velik korak.” “Da dosežeš najvišje vrhove, moraš imeti najvišje namene.” To so slogani s katerimi, kako perverzno, želijo ustvariti vtis, da gre za podjetje z visoko dodano vrednostjo, družbeno odgovornostjo in celo z etičnim poslanstvom.

Slovenskega človeka je treba osvoboditi vseh spon, ki mu jih je nadel kapitalistični družbeni red, kapital, ki nas razdvaja deli in dela hlapce. Osvoboditi se moramo evropske in domače politične srenje, ki nas skozi ekonomske in politične kazalce spravljajo v obupno stanje, tja, od koder ni vrnitve, tja, kjer kraljuje beda, neenakost in izguba suverenosti naroda.