V preteklosti so se dogajale revolucije. Naj torej zremo nazaj, da bi se česa naučili iz njih, ali naj gledamo samo naprej, v tisto obljubljeno luč na koncu tunela? Socializma s človeškim obrazom ni več in kapitalizem s človeškim obrazom je zgolj farsa. Kam naj torej zremo, da bomo končno videli, kar bi morali videti, če še hočemo, da bodočnost bo?

Nemški filozof Peter Sloterdijk je pred nekaj leti napisal precej debelo knjigo z naslovom Du mußt dein Leben änderen. Sem jo prebral, potem pa sem si vzel čas in prisluhnil, kako me nagovarjajo mediji, kaj želijo od mene ljudje, kaj se dogaja okoli mene, kako naj bi se odzival in kaj pomeni v vsakdanjem življenju naslov filozofove knjige. Kako naj bi torej spremenil svoje življenje?

Objavili so podatek, da število samomorov med Slovenci in Slovenkami zopet narašča. Slovenija je tako še vedno v vrhu držav po številu samomorilcev. Potem so, pričakovano, kajpak, povprašali mainstream strokovnjake, kaj menijo, zakaj je tako. Slišali smo vse mogoče, le tistega ne, kar je bistveno. Bistveno je, kar sledi.

Vojska ima zanimivo življenjsko pot. Rodi se v skritih kotičkih narave (gozd, gore, jame, puščave …) ali mest (stanovanja, kleti, podstrešja …). V mladosti kot gverila ustrahuje, pobija in razstreljuje izbrane tarče. Državna vojska – njena krušna mati – tolče po njej z vsemi možnimi sredstvi. Če je ne potolče, jo s tem zgolj okrepi. Počasi iz gverile nastane mlada vojska (s pubertetniškim prepričanjem o svoji odraslosti), ki ne cilja več izbranih tarč, temveč ustrahuje, pobija in razstreljuje vsepovprek. Skozi leta bojev odraste v pravo vojsko s svojim ozemljem. Ko zmaga v vojni in postane državna vojska, se prične posvečati sprevodom, proslavam in zakonitemu okoriščanju z vsebino državne malhe.

Predstavniki agencije NASA, v kateri zagotovo niso zaposleni marksisti, so te dni sporočili, da je bilo leto 2014 najtoplejše, odkar znanstveniki redno merijo temperature, merijo pa jih od leta 1880. Globalna temperatura se je med tem časom v povprečju dvignila za malo manj kot stopinjo Celzija; devet od desetih najtoplejših let ever sodi v obdobje po letu 2000. Osnovnošolska matematika nam pomaga izračunati, kaj pomeni rast vsega, tako ljuba ekonomistom in politikom: več načrpane nafte, več načrpanega naravnega plina, več nakopanega premoga, več termoelektrarn, več avtomobilov na cestah, več ladij na morju, več letal v zraku, več ogljikovega dioksida v zraku, več metana v zraku, še več ogljikovega dioksida v zraku, segrevanje ozračja, segrevanje oceanov, povečevanje volumna oceanov, ki so vse bolj kisli, taljenje ledu, zlasti na Arktiki in Grenlandiji, še več ogljikovega dioksida v zraku, taljenje permafrosta, zlasti v Sibiriji in na Aljaski in Kanadi, še več metana v zraku, še več akumulirane energije v zraku, v oceanih in v tleh, še več krav in bikov, iz katerih delajo zrezke in Američanom tako ljube hamburgerje, še več metana v ozračju. In medtem ko se bodo dežurni skeptiki in dvomljivci in brezbrižneži in nevedneži in zanikovalci in neumneži prepirali, ali je vse to res ali ne, se bo zgodilo še več vremenskih katastrof in stroški bodo rasli v nebo in zavarovalnice bodo norele in bankirji si bodo pulili lase in kmetje ne bodo vedeli, kako pridelati dovolj hrane, ker bo preveč poplav in suš, in politiki bodo proizvedli že več žlobudravščine o rasti in lučkah na koncu tunela in vzdržnem razvoju in blagostanju in blaginji in potrebi po norem potrošništvu in po vsaki drugi obliki kapitalistične blaznosti, Zemlja pa se bo spreminjala v Venero.

Pred tednom dni se je v Franciji zgodil pohod v bran svobodi govora, nekateri so ga poimenovali zgodovinski dogodek, po grozljivih terorističnih napadih v katerih je umrlo skupno 17 ljudi. Praktično smo preko noči vsi postali Charlie, vsi smo bili solidarni in enotni proti skupnemu sovražniku terorizmu. »Ne bomo se pustili prestrašiti, ne bodo nas utišali, ne bomo dovolili, da teroristi uspejo v svojem namenu...« Novinarji, tudi tisti najbolj »režimski«, prilagodljivi, upogljivi in oportunistični, so imeli na jeziku plemenite besede o pomenu svobode govora in zaščite demokracije ter vrednot »našega sveta«. Na ulicah Pariza se je zbralo 3,7 milijone ljudi in glej, simbolni mini pohod je uprizorilo tudi 50 svetovnih voditeljev. To je bilo res nekaj novega in posebnega, predvsem z vidika PR politike.

Robin Hood zagotovo ni bil marksist in ni bral Hegla, je pa redno jemal bogatim in dajal revnim. Dalajlama izjavlja, in pri tem ne popušča, da je še vedno marksist. Papež se ob vsaki priložnosti, ki se mu ponudi, zavzema za zmanjševanje prepada med revnimi in bogatimi ljudmi, dvomim pa, da je marksist. Noam Chomsky v razgovoru, ki je potekal pred nekaj meseci, še naprej vztraja, da je kapitalizem v resnici državni kapitalizem, saj ne more preživeti brez posebne podpore držav; in niti on ni marksist. Prihodnost, pravi, nikakor ni vgravirana v skalo, zato se lahko spremeni, kar je logično. Za spremembo bodo kajpak poskrbeli navadni ljudje, ne pripadniki elit. Ali pa seveda ne bodo. Morda bodo poskrbele države, morda pa bodo poskrbele kar podnebne spremembe. Torej ni nujno biti marksist, da bi razmišljal o resnih spremembah, ki sledijo po naravni poti.

Ko se ljudje ta čas na videz spontano zavzemajo za svobodo izražanja, v resnici pa to počnejo na ukaz, le da se tega ne zavedajo, ne vedo, za kaj se zavzemajo, zato je dobro zadevo obrniti in nanjo pogledati že iz drugega zornega kota, kajti zavzemanje za svobodo izražanja je lahko le zavzemanje za svobodo razmišljanja ali javne rabe uma, kot bi rekel Kant. To pa je čisto nekaj drugega, kot verjamejo ljudje, kar pomeni, da že v štartu premalo razmišljajo, da o javni rabi uma v teh krajih sploh ne govorim, saj je ni niti za vzorec. Pojdimo po vrsti.

Tina Maze je fenomenalna smučarka. Zopet je v vrhu, pred vsemi. In vnovič je vse v redu. Ljudje strastno navijajo zanjo in so zelo ponosni, da je Slovenka. Malo manj so ponosni, da je tudi Cerar Slovenec, še manj pa so ponosni, da slovenski ekonomisti verjamejo, da bo rast in samo rast, ki jo je mogoče ponazarjati s številkami, z grafi in s tabelami, izboljšala kakovost življenja vseh ljudi; nekaj o plimi in čolnih in podobnem. Raziskave potrjujejo zamisel, da velike razlike med ljudmi v resnici izkrivljajo in pačijo duha, dokazujejo, da potiskajo ljudi v apatijo in depresijo, toda znanstvena spoznanja nanje očitno ne naredijo nobenega vtisa, na politike, ki jim verjamejo, pa tudi ne. Stanje duha v tej deželi je zato obupno in je natanko inverzni izraz tega, kar najdemo v naslovu izjemne knjige Simona Critchleyja z naslovom Infinitely Demanding: Ethics of Commitment, Politics of Resistance.

V teh dneh številni ljudje po vsem svetu z vsem, kar premorejo, prisegajo, da so za svobodo tiska in izražanja in pisanja in risanja in prepevanja in da ima vsak pravico do mnenja o čemerkoli in da lahko mnenje tudi pove in da mu pri tem ne sme nihče skriviti lasu na glavi. Prav tako se oglašajo ljudje, ki trdijo, da so proti priseljencem in da so proti muslimanom v svojem sosedstvu. In sicer strpni ljudje so nenadoma precej nestrpni do nestrpnežev. Kaj se dogaja? Na dan prihajajo vsi mogoči simptomi, ki so sicer bolj ali manj spretno prikriti.