Sreda je bila, ko sem jo urezal po Miklošičevi proti Cankarjevemu domu. Tam me je čakala javna tribuna proti privatizaciji. Pred sodiščem zgrožen zagledam shod gorečih vernikov. Besno vzklikajo parole v čast svojemu ljubljenemu vodji. Da, tistemu, ki sedaj verjetno pripravlja strategijo za rušenje in prevzem oblasti, namesto da bi mu »pustili čas« napisati še par novih romanov (Podalpski »Conan« bo glede na ikonografijo popularna pravljica za lahko noč odraslim nacijem, če bodo seveda mamice dovolj pri volji, da jim jo berejo). Kako brezbrižni do »umetnosti« ste ustavni sodniki, ko ste mu odvzeli ta dragoceni čas za pisanje. Le kaj si ob tem misli javnost? Nedvomno se sprašuje, komu služite! Vnašanje razkola, manipulacije, podtikanja, so njegova glavna blagovna znamka, zato ga na svobodi ni za podcenjevati! Morda bi bil umik iz osrednje medijske pozornosti več kot potreben higienski ukrep. Vsekakor bi mu vzel naboj! Če sem ironičen, bi bila to zanj najhujša kazen, saj ravno od tu črpa svojo glavno moč.
Spet je napočil čas dopustov za »dober dan«, »zdravo«, »živijo« in druge pozdrave, nadomestil pa jih je prekarec »srečnega in zdravega«. Kot zgoraj našteti tudi on prekipeva od veselja nad življenjem. A če jim sledi še kaj razen slovesa, se ton hitro spremeni. Karkoli na lestvici med »In?« – »Bo!« ter »Kaj pa življenje? Je kaj novega?« – »Nič posebnega. Gre … Mora gret'!« ima podton: »Povej mi kaj vzpodbudnega, ker že dolgo poslušam samo sranje in imam tega poln kufer!« – »Vse skupaj je za kurac, ampak upanje umira zadnje.« Slovo pa je seveda spet posladkano, kot se za mimobežne medčloveške odnose spodobi.
Tega ni rekel le legendarni Tito, ki se je edini upal odkrito upreti Stalinu, to je rekel tudi Lenin, verjetno pa še kdo. Danes se tudi na univerzah profesorji vedejo do študentov po istem načelu, namesto da bi jih spodbujali k študiju. Študij je namreč nekaj drugega kot učenje na pamet in ponavljanje za učiteljem. Da ne razmišljam o razmišljanju. Namesto da jih pozivajo k učenju, bi jih morali spodbujati k razmišljanju. A če bi ljudje razmišljali, bi kapitalizem obstal na mestu. To pa se preprosto ne sme zgoditi, čeprav bi bilo dobro, zato se bodo elite še naprej trudile, da se nič ne spremeni, ljudje se bodo še naprej množično učili in ostajali pridni učenci po volji, ki sploh ni njihova, medtem ko bo kapitalizem vse bolj na udaru jezdecev apokalipse.
Kdor natančno opazuje svet okoli sebe, vidi in ve, da je življenje v globalnem kapitalizmu naddoločeno s pohlepom. To ne pomeni, da so vsi ljudje pohlepni, pomeni pa, da je skušnjava po pohlepu na vsakem koraku, saj so ljudje podrejeni prevladujočemu političnemu in ekonomskemu načelu, da mora vse nenehno rasti. Obstaja tudi iluzija, da bodo po malem vsi postali bogatejši, kajti če bo vse raslo, bo raslo tudi njihovo premoženje. To niti približno ne drži, toda ljudje so kljub temu dolgo pripravljeni verjeti v iluzijo. Nekateri strokovnjaki celo predavajo, na primer v Cankarjevem domu, da je čisto v redu, če imamo radi bogate ljudi in če jih občudujemo, ter se celo sprašujejo, kaj je narobe s Slovenci in Slovenkami, da jih ne marajo in prezirajo. Taki predavatelji nečesa kratko malo ne razumejo: ne razumejo, da bogati ljudje tu niso zato, da bi jih imel kdo rad in da bi jih občudoval. Bogastvo v kapitalizmu je namreč nekaj, kar terja podrobno in objektivno analizo. Ta ne pokaže zgolj tega, da je kapitalizem nepravičen, nepošten in nestabilen, ne pokaže le tega, da je v njem neenakost med ljudmi velikanska, temveč pokaže tudi to, da preprosto ne more poskrbeti, da bi imeli vsi ljudje na tem svetu vsaj hrano in vodo, ki jo potrebujejo, kaj šele bogastvo. Povečuje neenakost in nagrajuje zlasti pripadnike elit. Vse to nima nobene resne zveze z ljubeznijo do bogatašev, še manj pa je vredno občudovanja.
Mohamed, prerok naš, kaj hujšega se ti lahko zgodi,
kot da se v tvojem imenu in tebi na čast pobija ljudi?
Ljudi, ki krivi so zgolj to,
da kruto resnico današnjega sveta razgaljajo,
s satiro se borijo, da predsodke s humorjem in smehom ulovijo,
da prav na njih prikažejo v vsej svoji absurdni protislovnosti,
na katere človek se opira, ko želi si notranjega mira.
Luka Mesec pravi, da je privatizacija državnih podjetij nepoštena. Združena levica napoveduje možnost referenduma, če bodo jastrebi nadaljevali z nepoštenim privatiziranjem. Morda se je pa končno le začelo!
V prvem delu članka sem govoril o tem, kako ekonomski alternativci pljuvajo v lastno skledo, ker v svojih akademskih člankih citirajo svoje akademske 'sovražnike' neoklasike, druge alternativne šole pa ignorirajo. V drugem in zadnjem delu pa se bom dotaknil ostalih dveh faktorjev samo-marginalizacije, ki jo v svoji študiji izpostavljata Dobusch in Kapeller: prevzemanje neoklasične metodologije in omejeno dostopnost znanstvenih člankov.
Kaj bi storili, če bi se pred nastankom kapitalizma pred vami pojavil Satan v lepi beli obleki in rekel, da z lahkoto poveča BDP države, v kateri živite, z novimi izdelki, a le za določeno ceno? Cena bi bila človeška življenja. Vsako leto bi tako na cestah umrlo na tisoče ljudi, za rakom na pljučih bi umrlo na tisoče ljudi, zaradi okvar jeter in ledvic bi umrlo na tisoče ljudi, vendar bi BDP rastel, saj bi imeli vsi na voljo avtomobile, cigarete in alkohol. Verjetno bi ga z grozo v očeh spodili proč od sebe in mu rekli, naj se nič več ne prikaže v vaši bližini. Pa vendar verjamete v gospodarsko rast in verjamete, da je dobra, zato verjamete tudi v privatiziranje korporacij, na primer Telekoma, verjamete v konkurenco in to, da je zaradi nje potrošnik na boljšem, verjamete pa tudi v celo množico kapitalističnih mitov, zaradi česar objektivno podpirate zlo, pa če vaša zavest še tako vztraja, da ste dober človek, zavezan verodostojnosti, vrednotam, morali, etiki in vsemu drugemu, o čemer rad govori gospod Cerar, sledeč ekonomistom, ki znajo izračunati celo to, kar imenujejo v žargonu the value of human life, vrednost človeškega življenja. Bizarno je, da znajo to izračunati, nikoli pa vam ne bodo razkrili, da deluje kapitalizem po znanem zakonu: kdor ima veliko, ima več možnosti, da bo imel še več, kot tisti, ki ima malo. Sploh pa vam ne bodo ničesar povedali o zaslepljenosti ljudi pred katastrofo, ker je to psihološki zakon, ne ekonomski.
Sram me je tudi, da imamo tako vlado, ki ne ve, kaj je verodostojnost. To je namreč kakovost ali moč, ki navdihuje drugega človeka in sproži pri njem verjetje ali prepričanje; verodostojnost je kredibilnost, izvira pa iz latinske besede credere, ki pomeni verjeti, zaupati, zanesti se na koga ali kaj. Kdor je verodostojen, mu drugi ljudje zaupajo in verjamejo, kdor je tak, navdihuje druge ljudi in je njihov vzor. Gospod Cerar na primer ni tak človek, če verjamemo javnomnenjskim raziskavam, in tudi njegova vlada ni taka, upoštevaje isti vir.
V zadnjih letih je postalo modno govoriti o škodi, ki jo človeštvo povzroča (sebi in) preostalemu življu na Zemlji. Kot v mojih otroških čitankah ni bilo članka o ljudeh, ki ne bi vsaj z enim stavkom omenil veličine socialistične ureditve povojne Jugoslavije, danes ni članka o naravi, ki ne bi omenjal njene nepovratne krhkosti in težil, naj spremenimo svoj odnos do nje. Sodobni naravoslovni dokumentarci se vsi po vrsti zaključujejo s tozadevnim pihanjem na dušo, tako da jih je najbolje nehati gledati kakšnih 7 minut pred koncem (podobno kot holivudske filme, ki se v zaključku prav tako radi samouničijo). A vse te tožbe ljubiteljev narave so tako blage, ljubeznive in upa polne, da bi jih lahko vrteli otrokom namesto uspavank.