Gregor Hrovatin

Človeški možgani naj bi bili nekaj posebnega. Jasno; pri poveličevanju svoje izjemnosti se težko sklicujemo na druge dele telesa. Preveč so podobni, enakovredni in pogosto manj učinkoviti, kot tisti na živalih.

Naša koža je na primer povsem neuporabna. Sonce jo opeče. Veter jo osuši in razbrazda. Mraza sploh ne prenaša. Lahko jo je poškodovati. Lahko jo je videti, ker se njena barva ne ujema skoraj z ničemer v okolju. Lahko jo je izvohati, ker pot teče povsod.

Če ljudje podivjajo, rečemo, da so poživinili. A živina pobesni dosti redkeje, dosti manj, divja krajši čas in manj uniči. Če ljudje naredijo nekaj pošastnega, rečemo, da so zveri. A zveri ne počnejo pošastnih reči – te zavestno in namerno počnejo samo ljudje.

Po drugi strani vsakič, ko človeka slučajno popade biti sočuten in komu pomagati, trobezljamo o njegovi človečnosti in človeškosti. To mu pripisujemo prav takrat, ko je v resnici najbolj zverinski. Zveri, ki živijo v tropih, so namreč izredno ljubeče in druga drugi v podporo.

Za operacijo nog slovenskega otroka v ZDA je ZZZS zagotovil, kot navaja otrokova mati: »poleg posegov, intenzivne terapije, fizioterapij […] še prevoz in dnevnice […], denar za ostalo, zlasti za nepredvidene medicinske posege in drugo, morava zagotoviti sama.«

In kaj je tisto drugo in koliko stane? Nataša Švikart Žvižej iz Društva Maus, ki zbira sredstva za takšne zadeve, »računa, da bo treba zbrati vsaj 30 tisoč evrov, da bosta lahko v bližini bolnišnice najela stanovanje, kupila poceni avtomobil, pokrila dodatne zdravstvene stroške, ki niso vključeni v že odobreno zdravljenje, pa za prehrano in ostalo najnujnejše.« (Vir)

Zgodba je znana in se vsake toliko pojavi v tem ali onem javnem občilu: slovenski otrok (včasih odrasel) s telesno zdravstveno težavo, ki jo v tujini (ponavadi v ZDA) bojda odpravijo, pri nas pa ne. Grdi grdi bogati ZZZS prispeva nič ali premalo, zato je treba pihniti na dobro in skromno slovensko dušo in iz nje izcuzati denar za »tisto drugo«. Zgodba ima vsakič drugega junaka (junakinja 2, junak 3, …), starša in zbiralca prispevkov, vse ostalo pa je bolj ali manj enako. Dotična otrok in mati sta za potrebe moje kolumne nepomembna; kolumna ni o njuni zgodbi, ampak o zgodbah vseh njih.

Če bi ljudje tudi za pusta škljocali zrezke s prilogo in zobovja svojih prijateljev z bližnjo okolico, bi bilo to enako bedasto kot vsak dan. To je pač eden v nizu razlogov, zaradi katerih se bodo prihodnji rodovi sramovali svojih družabno omreženih prednikov. A z vnašanjem potrošniške revščine, površnosti in brezsmiselnosti v obliki pustnih šem v digitalno večnost ne delamo sramote le sebi, ampak sramotimo človeško vrsto in dajemo v njič njene civilizacijske dosežke.

Vsake toliko se pojavi knjiga, ki ti odpre oči za nekaj, kar si že ves čas vedel, a ti ni prišlo v zavest. Takšna knjiga je npr. Pravljica o Kristusu Luigija Casciolija, ki do podrobnosti razdela preprosto in vsem vidno dejstvo, da za obstoj Jezusa Kristusa ter večine drugih likov in dogodkov iz Biblije ni nobenih zgodovinskih in izkopaninskih dokazov – da gre torej za bajke, primerljive z Odisejo in 1001 nočjo. Takšna knjiga je tudi Drama je biti otrok Alice Miller, ki pove, da za žrtve družinskega nasilja ključ do duševnega miru ni odpuščanje, ampak temeljito izživetje vseh čustev, ki so jih kot žrtve občutile – tudi sovraštva. Takšnih knjig se je skozi zgodovino pismenosti nabralo kar nekaj, a za zahodno civilizacijo ta hip najbrž nobena ni tako ključna kot Je res ali ste videli na televiziji Jorisa Luyendijka. V njej nam ta nizozemski poročevalec z Bližnjega Vzhoda odpre oči za postopke, skozi katere gre resnica, da postane novica.

Če so komarji napaka matere narave, so slovenski filmi napaka očija družbe. Čisto vse prvine (scenarij, režija, kamera, slika, zvok, prizorišča, obleke, igra in montaža) so v najboljšem primeru (redko) nemoteče, v najslabšem (običajno) pa obupne. Vprašanje ni, ali je res tako hudo, temveč zakaj je tako hudo.

Človeštva niso iztrebile kuge, gripe in sifilisi … Niso ga ugonobile poplave, suše, neurja, zmrzali in pripeke … Niso ga zdesetkali kamni, puščice, puške in bombe … Niso ga prečistila žrtvovanja, verske čistke, mučenja čarovnic, znanstvenikov in nevernikov … Niso ga pokopale prenaseljenost, umazanija, skrajna revščina in razkošje, da se razpočiš … Zdravila s stranskimi učinki, škropiva, gnojila, prehranski dodatki, nenaravna kozmetika, s strupi prepojena umetna oblačila, smrad iz dimnikov in izpušnih cevi ter domače in tovarniške odplake čudnih barv nam ne morejo do živega …

Mnogi trdijo, da ne moreš spljuvati nečesa, česar nisi videl. A kaj, če vsi 'okoliški' podatki, na katere naletiš, nakazujejo, da gre za nekaj pošastnega – tudi tisti, ki so zadevi več kot naklonjeni? Če kupiš ali plačaš vstopnico, da bi se seznanil in osebno opredelil do nečesa izrojenega, si to reč že podprl … In zakaj bi moral trpeti 'pravo' grozoto, da bi prišel do enakega zaključka, kot ti ga nudijo njeni prav tako grozljivi odmevi?

Človeški jezik ima besede in slovnico. Besede imajo pomen, slovnica smisel, oboje skupaj pa tvori sporočilo z vsebino. Verski jezik vsega tega nima. Kdor v verskih sporočilih išče pomen, smisel in vsebino, je bedak. To mu dajo vedeti tudi člani verskih občestev. Verščine naj ne bi razumel, ampak začutil …

Uboga vatikanska zalega! Uboge njene lovke! Spet ji štrene meša nek Frančišek. Že tisti prejšnji je marsikaj iz Biblije upošteval tudi v dejanjih, ne le v besedi, ta sedanji pa jo – o, groza – hoče kar spremeniti. Sicer (na mojo globoko in iskreno žalost) ne vse, ampak 'le' en stih, a to je luknja, ki lahko nastane razpoka, kjer se lahko vsa ta pradavna skladovnica nesmislov (na moje globoko in iskreno nado) sesuje.