Če smo iskreni, se ne bi smeli imenovati »Homines sapientes« – misleci, ampak »Homines tapetarii« – okraševalci. Če nam ne grozi neposredna nevarnost, večino svojih misli namenimo okraševanju.
Zadnji francoski in zadnji slovenski množični nemiri so imeli enak povod: vladarji so skušali oskubiti voznike.
Ljudje se zdimo sami sebi znameniti, ker mislimo. In kaj so dokazi, da mislimo? Govor, orodje, sodelovanje, kmetovanje … Nič takega, česar ne bi našli pri kopici 'nemislečih' živali in celo nekaterih brezmožganskih rastlin. Že od malega se trudim na človeški vrsti najti karkoli edinstvenega, pa mi še ni uspelo. Še najbolj obetavno se mi zdi verovanje; žal pa znanost še nima toliko vpogleda v misli drugih bitij, da bi ga lahko potrdili kot 'sposobnost', ki nas ločuje od njih. Pa tudi če bi ga; verovanje je po svojem bistvu čisto nasprotje mišljenja, torej nikakor ne more biti tisto, kar nas dela misleče …
Resnica pri človeštvu nikoli ni imela možnosti.
Kanglica zaliva vrt, a iz nje ne teče voda.
Je kanglica škropilnica? Iz nje smrdi, se izliva strup –
vse rožice zalila je. Prhnijo, venejo – obup!
Plevel zalije z gnojnico; vzbrsti, preraste vse: »Svoboda!« …
Če se sme, potem bom tudi jaz! Tarče: preprosti Franca, slovenski Mrlakenstein, posrani nestrpneži in zblojeni verniki. Če to niste, naj vam tekne! Če kaj od tega ste, naj se vam zatakne v grlu!
Ko sem bil majhen, smo se čudili, kakšnim bedastim voditeljem se pustijo voditi državljani revnih držav. Da so revne, ker smo jih mi izropali, smo zanemarili. Prav tako smo zanemarili, da smo jim tiste bedake nastavili mi in jim pomagamo ostajati na oblasti, da jih lahko še naprej ropamo. Za nas so bili Črnci, Rumenčki, Arabci in Latinosi pač zahojene rase, ki česa boljšega od bede, lakote, trinogov in vojn niso sposobne spraviti skupaj …
Res ne vem, zakaj se stalno pritožujemo, kako zanič so liki, ki smo jih izvolili. Kako zanič so šele liki, ki jih nismo izvolili … V primerjavi z njimi izvoljeni praviloma izpadejo kar spodobno …
Zima, vroča kot poletje; na jug se pticam ne mudi;
lipa odene se v cvetje – čas, da se Matjaž zbudi.
Pretegniti se ne more – brada ga navzdol tišči.
Meč izdre in jo odseka – meč na koščke se zdrobi …
Nekoč so v deželi za troglavo goro živeli oče, mati, sin in hči. Dežela je bila lepa in rodovitna, in družina je dobro živela. Imeli so se radi, bili so veseli in radi so peli.
Nekega dne pa so oče, mati in sin zapeli, a hči se jim ni pridružila.
»Je s teboj kaj narobe?« jo je vprašal oče.
»Ne,« je odgovorila hči.
»Zakaj pa ne poješ z nami?« jo je vprašala mati.
»Ni mi do petja,« je odvrnila hči.