Gregor Hrovatin

Tekma zahteva dobro telesno pripravljenost in slepo sledenje navodilom. Fašizem tudi …

Priprave za tekmo so podrejene cilju: zmagi tebe in porazu nasprotnikov. Vzpon fašizma tudi …

Na tekmi ni važno sodelovati, ampak se boriti in se ne predati. V fašizmu tudi …

Na tekmi je dovoljeno vse, kar ti pomaga poraziti nasprotnike. V fašizmu tudi …

Vse, kar ne vodi do zmage, je nepomembno. Vse, kar jo ovira, je škodljivo. V fašizmu tudi …

Na tekmi je nadvse pomembno, kdo je od kod. Vihrajo zastave in igrajo se himne. V fašizmu tudi …

Govorniki med tekmo objavljajo statistiko in obnavljajo zgodovino bojev. V fašizmu tudi …

Na tekmi so igralci in gledalci pristranski do 'svojih'. V fašizmu tudi …

Tekma je vojna: zmagaš in se vpišeš v zgodovino ali izgubiš in pozabljen umreš. Fašizem tudi …

Tekmovalec je stroj za premagovanje nasprotnikov. Fašist tudi …

Si predstavljate svet brez Oliverja? Jaz si ga ne. Njegove pesmi so bile vedno tu, v ozadju življenja, kot brenčanje čebel na cvetočem travniku. Tudi če ga ne poslušaš, ga slišiš. In nikoli te ne moti …

Šola, ki nagrajuje trud, vzgoji garače in grebatorje. Šola, ki bi učila tehniko, bi vzgojila mislece … Zato prav tega ne uči.

Svetovni ženski #dost'mam mi je odprl oči. Ne, da sem bil prej neobčutljiv za nasilje nad njimi. A ker so bile ob (priznam – svojčas tudi mojih) deških otipavanjih in moških seksističnih opazkah praviloma vljudno tiho ali ljubko besne, so se mi večinoma smilile. V najboljšem primeru sem z njimi sočustvoval. Ko so začele govoriti o svojih občutkih, pa sem začel o njih razmišljati. Nisem več gledal sveta skozi svoje oči, če bi bil ženska, ampak sem ga skušal dojeti skozi njihove …

Učiteljice in učitelji! Učenke in učenci! Preostale dame in gospodje, ki berete! Pred nami je dvoboj dneva v Areni Ivan Cankar!

Vsi poznamo Ivana Cankarja – mojstra besed, ki udarijo v dno duše. Kolikim sodobnikom so se od njegovih izjav strgali živci? Kolikim šolarjem so njegove besedne akrobacije sesirile možgane? Še 100 let po smrti nas drži v klinču …

Kaj je bila prelomna točka v prazgodovini, ko smo postali ljudje? Prvi prižig ognja? Prva kapa, gate ali čevlji? Prva borša, skleda, sulica ali frulica? Prva slika, skladba ali zgodba? Prvo žrtvovanje bogovom? …

Kakorkoli že, od preostalih živali nas loči vztrajno kopičenje znanja in spretnosti, pa tudi neumnosti in odvečnega garanja. Starodavna ljudstva naj bi na podlagi tega kopičenja premogla neko silno modrost.

Vsekakor so premogla obilico uporabnega znanja o preživetju v naravi. Prav to znanje je človeštvu pomagalo, da je velike zaplate te narave ukrojilo po svoji volji ali uničilo. Po zaslugi tega znanja je narava danes tako drugačna in za večino ljudi nepomembna, da je tudi to znanje odveč.

Počilo mi je. Najprej Trumpovo ločevanje otrok od staršev, potem madžarski parlament, ki je prepovedal pogovarjanje med ljudmi in begunci, po tejle češnjici pa še tretja plast torte – odgovor Gorana Lukića na užaljeno bluzenje Irene Likar o tem, kako je Ministrstvo za notranje zadeve do beguncev dobro kot kruh. Tik pred zdajci pa še posladek na posladek – poboj ukrajinskih Romov na lastno pest, kot v »dobrih starih časih« …

»ČAS

je denar,« je ena od pregovornih neumnosti, ki neprestano drsijo po žični drči med usti in ušesi. Tako smo je vajeni, da se malokdo zavzame, kaj sploh pomeni. In če se zavzame, ugotovi, da je brez pomena …

Edino, kar je času in denarju skupnega, je, da ju imamo v povprečju na voljo vedno manj. Za denar je jasno, kam gre. Kam pa gre čas? Če si dovolj dolgo na svetu, se zdi, da je začaran – kot da je v vesolju luknja, skozi katero uhaja v neko drugo razsežnost. Karkoli počneš in kakorkoli si urediš življenje, je dan prekratek, in vsako leto ti ga manjka več – kot da je obratno sorazmeren z gospodarsko rastjo

Šolane bedakinje obeh spolov so narodu na pladnju prinesle čudovito priložnost za slovnično utrjevanje ženske manjvrednosti. Njihov namen je bil sicer nasproten, a če bi ga dosegle, jih ne bi mogli imenovati »bedakinje« …

Je kozarec napol poln ali napol prazen; do polovice natočen ali napol izpit? Naj bo človek optimist ali pesimist; sanjač ali realist? Ima napredek cilj, zaradi katerega se splača biti oblečen, ali bi bilo bolje obtičati v živalski koži? Smo ljudje dobri: zase, drug za drugega, za življenje, za planet? Dajmo na tehtnico!