Gregor Hrovatin

Punčke so pridne, fantki so poredni. Punčke se učijo, fantki so leni. Punčke so pametne, fantki so iznajdljivi. Punčke ubogajo, fantki imajo umazana ušesa. Punčke pomagajo, fantki počnejo neumnosti. Punčke so lepe, fantki so živi …

Roza in modro lahko prerasteš … Punčke in avtke že težje … Pridnost ali porednost pa se vklešeta v tvojo dušo kot tatu – z nešteto vbodi, po katerih teče strup. Lahko ga z nečim pokriješ, lahko si ga razpraskaš, lahko si daš čez še enega, da ga prekrije, a tatu ostane za vedno …

Novoletne zaobljube o zdravem življenju se rade prenesejo na prvi vikend, ki diši po pomladi (počakajmo še nekaj let, pa bo to dvoje sovpadlo). Včasih držijo še drugi ali tretji vikend, nato pa jih ponedeljkove bolečine v mišicah skoraj brez izjeme pokopljejo. V omarah in kleteh ostanejo le spomeniki zaobljubam – svetleče nove trenirke, čevlji, kolesa, rolerji, žoge, torbe in članske izkaznice športnih društev – in svet se vrti naprej, kot da ni bilo nič … Zadeva se ponovi v času jesenskega pospravljanja, ko ljudje spet uzrejo vso to robo. Da bi zmanjšali slabo vest zaradi lenobe, jo še enkrat ali dvakrat uporabijo, preden spomladi nabavijo novo …

Pri vojnah ne gre za vero, ampak za vire. V šolah ne gre za izobraževanje, ampak za omejevanje. In v službah ne gre za denar, ampak za nasilje.

O tem pričajo že razpisi za delovna mesta. Iščejo se samostojni, a prilagodljivi delavci; iznajdljivi, ki delajo po navodilih; ustvarjalni, a pripravljeni trdo delati … Po samostojnih, iznajdljivih in ustvarjalnih se da hoditi, ker niso prilagodljivi, ubogljivi in pridni. Prilagodljivi, ubogljivi in pridni pa so deležni zaničevanja, ker niso dovolj samostojni, iznajdljivi in ustvarjalni …

Včasih me kdo vpraša, kako deluje bioenergija. Njegova drža in glas izdajata strahospoštovanje; kot da gre za mogočno čarovnijo, nekaj nadnaravnega in nedoumljivega. Mnogokrat v resnici sprašuje, ali je zadeva obvladljiva ali lahko pobezlja in ga povsem spremeni. Se je z bioenergijo varno igrati ali jo je bolje pustiti pri miru?

Na dan kulture sta se za trenutek srečali moja preteklost in sedanjost. Z avtisti, cerebralci, downovci in podobnimi 'izločki' družbe sem sedel na kavi sredi Maribora ter poslušali dramatike, igralce, prekarce in podobno 'smetano' družbe, s katero sem nekoč posedal na kavah, kako 'umetniško' ubesedujejo Francetove pesmi.

Na vprašanje: »Bi bil raje tam ali tukaj?« sem si že zdavnaj odgovoril: »Tukaj!« – torej na kavi z 'izločki'. Zdaj je bila prvič priložnost to tudi občutiti … 'Smetane' nisem šel niti pozdraviti. Ne, ker ubesedovalcev ne bi maral (nekateri so čisto v redu ljudje), ampak ker me njihov svet ne zmore bogatiti …

Kaj imata skupnega konoplja in evtanazija? O obeh že desetletja poslušamo ene in iste laži. Sta redka pojava, glede katerih je verovanje strokovnjakov identično verovanju cerkvenjakov in drugih nazadnjakov. Ne z eno ne z drugo se zdravniki nočejo ukvarjati. Razlika je le, da je glede konoplje premalo tistih pravih raziskav, glede evtanazije pa je bržčas greh že govoriti o raziskavah.

V ponedeljek sem – kot odziv na nedavno kolumno Zakaj se nam ob narodnozabavni glasbi ježi koža – v svoj Facebook nabiralnik prejel sporočilo Gorenjskega kvinteta: »mal pazi na svoje objave!!« Kaj se bo zgodilo sicer, Gorenjski kvintet ne pove, si pa lahko mislimo, kaj ima v mislih.

Toliko govora je o ljudeh, ki so za praznike osamljeni; pa o starcih, ki so vedno osamljeni; o dolgotrajno brezposelnih in invalidih, ki jih nevidna roka trga ne vidi; pa o manjšinah, spolnih čudakih in tujcih, ki se jih družba na vse kriplje otepa z rokami in 'rokami'. Največ imajo o tem za povedati zdravi, poročeni heteroseksualci srednjih let, pripadniki večinskega naroda, zaposleni za nedoločen čas, s poklicno ali visoko izobrazbo in bogato socialno mrežo. Denarja, namenjenega izključevanju socialne izključenosti, ne porabljajo le za ozaveščanje javnosti o svojih uvidih, ampak tudi za zapletene rešitve – ki vse po vrsti ne delujejo. Le zakaj?

Narodnozabavna glasba ni niti narodna niti zabavna.

Narodna glasba se igra na glasbila, ki si jih narod izdela sam. Harmonika ni ljudsko glasbilo. V 19. stoletju so jo izumili in dodelali znani mojstri. Harmonike izdelujejo mojstri.

Novo leto sem preživel na gorenjskem Jamniku. Tam je čudovit razgled na nešteto vasi med Prešernovo Vrbo in rokovnjaškim Udin borštom. Mesta – od razvlečenih Jesenic preko kičastega Bleda do bele Ljubljane – učinkovito zakrivajo griči in hribi s svojim zelenjem.

Hotel sem stran od gomazeče gneče, maničnih pijancev, razglašenega tuljenja in uničujočega pokanja. A to je dandanes nemogoče. Vse to je namreč bilo tudi na Jamniku. Bilo je v vseh vidnih vasicah in nevidnih mestih. In bilo je tudi na vseh gričih in hribih. Še dobro, da sem bil človek; če bi bil žival, bi se od groze skozi središče zemlje prekopal na Antarktiko …