Podrobnosti
Zadetkov: 1032

V šolah slišimo, da sta bila Aristotel in Galilei pametna kot šus. V gostobesednih učbenikih morda zasledimo, da sta obstajala Ibn Rušd (po evropsko Averroes) in Russell (ki sta bila prav tako pametna kot šus). In morda moramo za oceno našteti, na katerih področjih sta bila kot šus pametna Valvasor in Zois. A kako so postali tako pametni? Kako jim je uspelo delovati tako vrhunsko na toliko različnih področjih? In zakaj danes takšnih ljudi ne delajo več? Tega nam pa ne pove nihče …

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 910

Nekateri prav gotovo so. Toda enako lahko rečemo za nekatere starejše in stare ljudi. A s tem nismo povedali dobesedno ničesar. Lahko bi tudi rekli, da so nekateri ljudje povprečni. In logično je, da nekateri niso. Kot je logično, da ne moremo biti vsi enako bogati. Nekateri so torej bogatejši od drugih. In za poletjem po navadi nastopi jesen. Ali pa vedno. A še preden se dobro zavemo, kaj se dogaja, Luis Rubiales, predsednik Kraljeve španske nogometne zveze in eden od podpredsednikov UEFA, pred očmi svetovne javnosti poljubi špansko nogometašinjo Jenni Hermoso med nedeljsko podelitvijo medalj na svetovnem prvenstvu za ženske. Nogometašinja javno in jasno pove, da ji ta poljub ni bil niti malo všeč, Luis Rubiales pa prav tako jasno reče, da se bo boril do konca. Kdo je tu dezorientiran?

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 837

Kar zmoti to samozadovoljstvo, je srečanje z neskončnim. Blaise Pascal

Živijo družine, ki so strupene, toksične. V njih posamezni član, po navadi so to otroci, čuti, kako družinsko ozračje pritiska na njega in mu vedno znova, dan za dnem zoprno sporoča, da ni dovolj, da ni dovolj vreden, da ni dovolj dober, da se premalo trudi, da ni dovolj uspešen in učinkovit, da ni dovolj fit. Zlasti za dekleta je uničujoče opozarjanje, običajno za to skrbijo samozadovoljne matere, čeprav niti očetje niso povsem izvzeti, da njihova telesa niso dovolj vitka in zdrava in natrenirana in taka, kot bi domnevno morala biti. Čutijo, da tonejo, da nekje globoko v sebi odkrivajo čisto praznino, brezno niča, grozo, zaradi katere se od nekod počasi plazijo misli, da morda nima več smisla vztrajati, da je pogrezanje v praznino še najboljše, kar se lahko zgodi, da je torej bolje umreti in ne čutiti več pritiskov in absurdnih občutkov brezvrednosti v neskončno kompetitivnem svetu, v katerem se zdi, da so vsi drugi uspešnejši in zadovoljni s seboj.

A niso, niso niti približno. Le imaginarni vtis je, da so.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 761

Letošnje leto, še zlasti poletje, nam ne prizanaša z naravnimi katastrofami. Čeprav so vremenski pojavi siloviti in nepredvidljivi, pa vendar niso presenetljivi. Poznamo vzroke in vemo za posledice. Vzrok so podnebne spremembe, ki so »delo človeških rok«. Posledice vidimo povsod po svetu. Vemo tudi za rešitve, čeprav se morda vsi ne strinjamo z vsemi. Zagotovo je ključna rešitev sprememba našega načina življenja in sprememba obstoječe ekonomske paradigme – tega se najbolj otepamo, zato raje govorimo o t. i. zelenem prehodu, ki je le del rešitve, zagotovo pa ne ključni. Zmernejše življenje in manjša potrošnja, na drugi strani pa ekonomski razvoj, ki ne temelji na neprestani gospodarski rasti, in bolj pravična distribucija globalnih dobrin – te rešitve (za zdaj še) niso na mizah političnih in ekonomskih odločevalcev.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 829

Vse slovenske težave so izginile. Vsi razkoli med Slovenci so pozabljeni. Pozabljena je druga Švica. Mi smo prva Slovenija!

Vprašanje je le, koliko tega je poplava odnesla, koliko pa zgolj zakopala pod muljem. Muljem, ki ga zavarovani bagri plačanih delavcev in potrošne lopate brezplačnih prostovoljcev dan za dnem vestno odstranjujejo – do naslednje poplave, ki bo njihovo delo v boleče bližnji prihodnosti izničila …

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 774

Človeštvo ima problem: podnebne spremembe. Ima pa še enega: lastno psihologijo.

Psihologija vsakdanjega življenja je natančna, rigorozna in neizprosna. Raziskave potrjujejo delovanje psiholoških mehanizmov, na katere je tako rekoč nemogoče vplivati, kar pomeni, da jih ne moremo spreminjati. In skoraj nemogoče je dokazati, da indoktrinacija ljudi ne deluje. Ne deluje na vse ljudi in ne deluje na vse enako, seveda, toda to še ne dokazuje, da ne deluje. Naj zapisano pojasnim in ponazorim z aktualnimi primeri iz vsakdanjega življenja.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 953

Poudarjanje pomena lepega, zdravega in močnega telesa, poudarjanje pomena duhovnega zorenja, duševnega zdravja in vsega, kar je povezano s tem, trči prej ali slej ob pomembno statistiko, ki pravi, da ima vsaj eden od petih ljudi hendikep, ki je uradno del formalnih diagnostičnih razvrstitev motenj, nenormalnosti, odstopanj, poškodb, bolezni etc., in da ima vsaj ena družina od štirih družinskega člana, za katerega je prav tako mogoče formalno in strokovno potrditi tako ali drugačno odstopanje, duševno motnjo ali celo bolezen. Ko število prebivalcev delimo s pet ali štiri, dobimo tako podatek, ki daleč presega običajno prepričanje, da so ljudje s posebnimi potrebami marginalna družbena skupina, majhno število usmiljenja in pomoči potrebnih nesrečnikov, ki jim usoda ni naklonjena. V resnici je prav nasprotno: majhno je število ljudi, ki se v javnosti prikazujejo kot lepi, zdravi in močni, kot posamezniki in posameznice torej, ki jim domnevno z močno voljo, delom na sebi, disciplino in rednim treningom uspe ustrezati standardom, za katere se zdi, da so nevprašljivi. Kot so na primer nevprašljiva prepričanja, da je treba jesti vsak dan ali pa vsaj zelo pogosto meso.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 888

"Sam ne morem obstajati. Obstajam le v odnosu do ljudi, stvari in idej." (Krishnamurti)

Kaj je tisto, kar povezuje družbeno skupnost? Kaj je vezivo oziroma "lepilo" družine, lokalne, državne ali katere koli družbene skupnosti? Zakaj se sploh združujemo v skupnosti? Običajno najdemo odgovor na ta vprašanja šele, ko nas doleti nesreča, katastrofa, izredne razmere.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 886

Včasih se poigravam z mislijo, da bi spet napisal kaj leposlovnega in poskusil to spraviti v promet. A že ob misli na literarno, dramsko ali scenaristično sceno se mi obrne želodec – najprej metaforično, če se z mislijo igram predolgo, pa čisto zares … Včasih me spravi k sebi tudi kakšna pljuska od zunaj …

Zadnja je bila članek Ane Schnabl v Mladini o tem, kako je, če skušaš živeti od udejstvovanja v literarnih omrežjih. Najprej se mi je zasmilila, nato pa sem pomislil: »Prav toliko, kot je žrtev tega omrežja, je tudi njegova soustvarjalka …« Tukaj ne moreš biti pisec leposlovja, ne da bi tvoja duša počrnela. Lahko s to črnino zalivaš druge, lahko v njej utapljaš sebe, nikakor pa se ji ne moreš izogniti …

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 1056

Če rečem, da živim, ali to pomeni, da živim hitro, dinamično? Spomini na otroštvo mi pravijo, da živeti ne pomeni čisto nič drugega kot – živeti. Nobenega priganjanja k hitremu življenju se ne spominjam. Ne pomnim, da bi me kdo kdaj k čemu priganjal. Občutek je bil, da sem živel kot otrok in da so od mene pričakovali, da sem otrok – torej to, kar sem tudi bil. V zraku ni bilo priganjanja in ni bilo hitenja. Vse to je prišlo kasneje, z neoliberalnim kapitalizmom, v obdobju, ko nisem bil več otrok. Nenadoma se je zazdelo, da zgolj živeti preprosto ni dovolj. Kot da življenju samemu nekaj manjka, kot da mu moramo človeška bitja nekaj dodati, da bi bilo končno zares vredno besede življenje. Vprašanje pa je, ali je življenje res mogoče prisiliti, da postane hitrejše. Ali je smiselno reki ukazati, naj teče hitreje, vetru, naj piha hitreje, oblakom, naj bežijo čez nebo hitreje?

Dodaj nov komentar