Današnji dan je najboljši dan, kar jih je bilo doslej. In tudi jutrišnji dan bo najboljši od vseh. Vsak dan bo tak. Do konca časa bo vsak dan najboljši od vseh. Tako pravi Barbie.
Sočutna šola je oblika sočutne skupnosti. In morda se bližajo časi, ko bo koncept sočutne skupnosti vse bolj priljubljen, kot so že priljubljene skupine za medsebojno pomoč, ki temeljijo na vzajemnem altruizmu, kolektivi za participativne proračune, skupinske oblike medvrstniške pomoči, medgeneracijske skupnosti, terapevtske skupnosti in druge oblike skupinskega delovanja, ki temeljijo na solidarnosti, sočutju, medsebojni pomoči in kolektivnih vizijah prihodnosti.
Trpljenje drugega človeka nikoli ni zgolj njegovo trpljenje. Vselej nujno zadeva tudi ljudi okoli njega, bližnje.
Ko se srečam z drugim človekom, se mu približam. Drugega prepoznam v njegovi goloti, v njegovi končnosti, ranljivosti in smrtnosti. Segam onkraj vsakdanjih šablon o drugih ljudeh, onstran klišejev, modnih podob, vsiljivih telesnih dizajnov, ki mi sporočajo, kako fit so, kot bi se bali, da morda niso, znajdem se onkraj stereotipov in domnev, kdo je drugi človek ali kakšen naj bi bil, kakšen bi moral biti, da bi ustrezal tem ali onim modnim zapovedim, novoreku ali političnemu žargonu. Tako srečanje je prekinitev z mojo sebičnostjo, z željo, da bi sebe postavil na prvo mesto, v ospredje, v središče srečanja, pod luč, upajoč, da me vsi vidijo in potrjujejo. Zakaj je tako in zakaj se to zgodi? Zakaj je dobro, da se to zgodi?
Človeško genialnost je treba jemati zelo z rezervo. Res smo naredili veliko imenitnih stvari, veličastnih stvari. A naredili smo tudi veliko veličastnih neumnosti. In stvari, ki smo jih naredili dobro, ob katerih nam zastaja dih, v resnici ne znamo uporabljati.
Nekaj časa je veljalo, da ne smemo pretiravati pri razlaganju podnebnih sprememb, češ da katastrofični scenariji zgolj vnašajo paniko med ljudi; to v glavnem sicer ne drži, zveni pa domače. Ko empirični vsakodnevni podatki kažejo, da se uresničujejo prav ti scenariji, so tako rekoč vsi tiho. Zlasti ni nikjer nobene panike; ljudje so na dopustih, sproščeni. Poročila z vsega sveta so sicer alarmantna, trenutno ljudje umirajo zaradi vročinskih rekordov, ki se vrstijo dobesedno iz dneva v dan, umirajo pa tudi zaradi strahovitih poplav in obsežnih gozdnih požarov. Medtem ko torej dejstva potrjujejo napovedi, narejene na podlagi računalniških modelov, je še vedno v ospredju žargon, da se bo vse skupaj nekako magično rešilo z novimi tehnologijami in tako, da bodo drugi, o čemer sem že pisal, poskrbeli za vse, za kar je treba poskrbeti, da bomo nemoteno živeli naprej in uživali v blagostanju, ki ga zagotavlja kapitalistična proizvodnja dobrin. A človeško vedenje in delovanje je vendarle ne le razložljivo, temveč je tudi predvidljivo. Zakaj?
Sedim na verandi in poslušam skladbo z naslovom I Am Sitting in a Room (Alvin Lucier, Simone Conforti). Berem tudi knjigo. Sem. In vem, da so nekatera vprašanja v življenju tako nevarna, da je najbolje ne zastaviti jih. A potem tudi odgovorov ni.
Psihoanaliza pozna koncept subjekta, za katerega se domneva, da ve. Ker domnevno ve, mora nekaj storiti, njegovo delovanje pa mora biti skladno s pripisano vednostjo. V tem času je psihoanalitično spoznanje o naravi takega subjekta zelo pomembno, če ga uporabimo pri razlaganju podnebnih sprememb in skušamo pojasniti vedenje ljudi, ki trpijo njihove posledice. Trenutno je zunaj plus 34 stopinj Celzija, ura je 15.10. Naj zapisano razložim tako, da krenemo od začetka – pri želečem subjektu.
Nikolas Rose v knjigi z naslovom The Politics of Life Itself (Princeton University Press, 2008) opredeli politike življenja takole: Namesto tega moramo razmišljati o naših rastočih zmogljivostih nadzorovanja, upravljanja, načrtovanja, preoblikovanja in moduliranja samih vitalnih sposobnosti ljudi kot živih bitij (str. 3). A kar je na prvi pogled napredno, zanimivo in celo privlačno, ljudje so zmožni kot inženirji obvladovati lastno vitalnost, se razvijati in vplivati na delovanje telesa, celo na delovanje možganov in notranjih organov, je lahko tudi čista nočna mora. Med branjem knjige dobim pismo.
Knjiga Zablode postsocializma je kmalu po izidu postala uspešnica. Bržkone zaradi razvpite piske, obetajočega naslova ter vznemirljivih povzetkov in obetajočih ocen, ki so jih spisali novinarji. Veliko ljudi je knjigo kupilo. Koliko ljudi jo je tudi prebralo?
Za razliko od Zablod feminizma, o katerih sem že pisal, Zablode postsocializma prinašajo dve res vrhunski poglavji. Če bi ju prebrali vsi, ki imajo knjigo doma, bi vsaj nekateri o slovenstvu, evropejstvu, družbi in zgodovini pričeli razmišljati drugače. Na srednji rok bi to moralo vplivati na razvoj slovenskega družboslovja, na novinarske prispevke ter na naše umevanje sebe in sveta, v katerem živimo.