1. Nekaj besed o prvem delu sage in nadaljevanju ...

Spomladi 2020 je izšel prvi del literarnega dela Ilonika, Saga o cesarju Feliksu, pisatelja, novinarja in publicista Domna Mezga. Gre za delo s fantazijsko tematiko. Prvi del je bil namenjen predstavitvi fantazijskega sveta, ki se imenuje “dežele”. Glavna oseba je cesar Feliks, prozno delo pa edinstveno zlasti s slogovnega vidika in kompleksne gradnje domišljijskega sveta. V nasprotju z mnogimi drugimi tovrstnimi deli fantazijski svet ne predstavlja zgolj okvira dogajanja, ampak pred očmi bralca pričara edinstveno pravljično panoramo, ki zahteva kanček domišljije. Gre za izvirno delo z literarno vrednostjo.

Predavanja v naslednjem šolskem letu bom nadaljeval z razmislekom o koordinatah inkluzije in sočutne skupnosti, kot sledi.

Naslov najnovejše študije je The Politics of Social In/Exclusion in the EU: Civic Europe in an Age of Uncertainty (Markus Thiel, Ernesto Fiocchetto, Jeffrey D. Maslanik, Palgrave Macmillan, 2023); po slovensko: Politika družbene vključenosti/izključenosti v EU: državljanska Evropa v dobi negotovosti. Študija je dobra in koristna za aktualna razmišljanja o mehanizmih, zaradi katerih ne bi smeli biti naivni in verjeti, da je vključevanje ranljivih družbenih skupin, kot jih imenujejo, splošni proces, nad katerim so vsi navdušeni. Ker niso. Socialna vključenost in enakost sta sicer znaka sodobne Evrope, toda avtorji opozarjajo, da je zadeva komplicirana in vse prej kot rožnata. Obstajajo namreč železne strukturne značilnosti politik vključevanja in izključevanja, ki jih moramo poznati, če sploh še mislimo resno s politikami vključevanja. Ena od železnih značilnosti je na primer tale.

Zaradi posta človek ne umre. Industrija hrane iz očitnih razlogov nikakor ne more biti zadovoljna, če se ljudje postijo. Ni šans. Izkoriščajo medije, ki jih dobro plačujejo, in ponavljajo, da je treba jesti – na primer petkrat na dan. O tem ni treba razmišljati, sploh pa ne kritično. Sokrat, ki je prav gotovo znal kritično razmišljati, se je redno postil. Govoril je, da tako ostaja mlad in da so njegovi možgani v dobri formi. Nikoli ni rekel, da mu primanjkuje energije. Energije je imel dovolj. Ker ni res, da energije zmanjka, ko se postimo, in da moramo zato skrbeti za profite industrije energijskih pijač. Ker jih ne potrebujemo. Energije je namreč dovolj. Postim se enkrat tedensko. In je res dobro. Kaj vse je dobro?

Kot je človeštvo iz leta v leto bolj debelo, so tudi knjige. Nekoč so poljudnoznanstvene knjige pritegnile otroke, danes jih povprečen odrasel komaj drži v rokah. Nekoč je bilo v eni takšni knjigi vse mogoče; bila je kot majhen Google. Modrost zahoda Bertarnda Russela obsega 300 strani, pa je v njej bolj ali manj vsa modrost zahoda. Danes poljudnoznanstvena knjiga osvetli en pojav z enega zornega kota – morda potrdi ali ovrže eno trditev o njem –, pa po obsegu pogosto prekosi Biblijo … Kako to doseže? Tako, da začne opisovati pričesko, obleko, sobo in vzdušje okoli človeka, ki je pisca tako ali drugače zaznamoval pri pisanju knjige … ter nadaljuje v tem skrajno razvlečenem slogu, polnem opisov in gostobesednih miselnih stranpoti … obenem pa se tako neumorno ponavlja, kot da pisec ne verjame, da bodo bralci dojeli, če ne bo stokrat ponovil.

Preprosto iz radovednosti in zanimanja smo na Chat GPT vtipkali »Osebna asistenca in neodvisno življenje«. To je to, kar nam je računalnik spodaj izpisal. Po mojem mnenju veliko bolje kot to znajo obrazložiti vodilni na MDDSZ.

Je že dolgo izjemno velik in nenehno narašča. Menedžerji se na psihologijo sicer ne spoznajo kaj dosti, imajo pa interes. Ta je naddoločen z logiko profitabilnosti, zato v resnici nimajo interesa za ljudi kot osebnosti, saj jih zanimajo profiti. Moja sreča, na primer, je dobra za njihove profite – še bolje pa je, če kot delavec nisem le srečen, temveč sem tudi učinkovit. Nikjer v tej zgodbi kajpak ni potrebe, da kritično razmišljam o nasilnem svetu, o tekmovalnosti in družbenih hierarhijah, zlasti pa ni potrebe po analiziranju izkoriščanja človeških osebkov za potrebe drugih.

Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo medijske objave pričevanj preživelcev in prič nasilja v Univerzitetni psihiatrični kliniki Polje. Preživelim nasilja izrekamo sočustvovanje in trdno podporo.

Jutrišnje predavanje, namenjeno vzgojiteljicam v vrtcu, ima jasen cilj: poudariti pomen odnosov, v katere vstopajo otroci in odrasli. Jasnost cilja je pomembna zlasti v luči vsakdanjih spoznanj, kako težko ljudje prenašamo različnost in kako težko se učimo solidarnosti z ljudmi, ki jih imamo za drugačne od sebe. Zagovarjal bom potrebo po pogostejšem in poglobljenem pogovarjanju – ne o vremenu ali biznisu ali športu ali modi, temveč o odnosih, v katere vstopamo vsak dan, a jih pogosto ne razumemo dovolj dobro. So zelo pomembni za nas, le da jim posvečamo bistveno premalo pozornosti in časa.

9. aprila so deklice preteple sošolko. V naslednjih dneh so javna občila polnila program s ponavljajočimi posnetki in opisi pretepa, vesoljna Slovenija pa med naslajajočim zgražanjem ni zmogla odvrniti oči … V Srbiji je 3. maja otrok v šoli izvedel pokol. S tem je mnogim otrokom postal vzor … E-strokovnjaki, šank strokovnjaki in pravi strokovnjaki so jeli nemudoma pametovati o permisivni vzgoji, odsotnosti kaznovanja, nasilnih igricah in filmih, družabnih omrežjih ter vobče o razpadu vrednot. Še zdaj pametujejo. Medtem pa se je dogajalo tole:

Alain de Botton je v nekem predavanju spregovoril o tem, kako smo ljudje uničili lastne zmožnosti za ljubezen, ki bi morala obstajati v srcu tega, kar imenujemo obče dobro. Hvala bogu je bila na vrsti konferenca, na katero so me povabili. Na njej sem spregovoril natanko o človekovi zmožnosti za ljubezen, saj verjamem, da smo še vedno zmožni ljubiti drug drugega. Ne na romantičen način, ker ta nima resne zveze z ljubeznijo, temveč na način, ki je v samem jedru teorije hendikepa: vsak od nas je ranljiv, ranjen, poškodovan, zlomljen, prizadet, hendikepiran, nagnjen k sebičnosti in egocentričnosti, vsakdo je težaven in naporen in kompliciran, zato je včasih težko živeti že s samim seboj, kaj šele z drugim. Morda je vsakdo tudi podkupljiv, kot pravi pregovor: vsakdo ima svojo ceno. A ljubezen je vseeno možna. Temelji na spoznanju, da lahko prepoznamo drug drugega in se sprejemamo – prav zaradi zapisanega, zaradi tega, kar je v naši naravi. In tam je tudi sočutje. Z nobenim drugim človekom ni lahko živeti, podčrta svoj govor Alain de Botton, to pa še ne pomeni, da ni mogoče. Ljubezen dokazuje, da je mogoče, čeprav celo vsakdo, ki ljubi, nujno povzroča drugim ljudem tudi trpljenje.