Knjiga ima naslov Jean-Luc Nancy among the Philosophers (Irving Goh (ured.), Fordham University Press, 2023). Berem jo z velikim užitkom in zelo počasi, ker je zahtevna. To je knjiga o vračanju na začetek, k Descartesu in njegovemu odkritju, za katerega se zdi, da ga spontano razume vsak človek: mislim, torej sem. Ugotavljam, da je zadeva veliko zapletenejše, kot se zdi, in zahtevnejša za razumevanje, kot bi morda želeli. Začetek torej.
Nočni šumi in taborni ogenj
prasketa – sam s seboj klepeta,
riše slike po naših obrazih,
mi pa tonemo v dežele sna.
Najprej si ogledava čudovit film z naslovom Neskončna nevihta (Infinite Storm, Malgorzata Szumowska, Michal Englert, 2022). Kmalu po začetku filma vidimo izjemno metaforo, ko skuša Pam (Naomi Watts) prepričati Johna (Billy Howle), naj gre skupaj z njo v dolino, čeprav je očitno, da hoče zmrzniti oziroma umreti na vrhu gore, kjer divja snežno neurje, ker se je tako odločil. Dejansko gre za metaforo, saj je vsakdanje življenje pogosto kot nevihta v mrzlem okolju, v katerem nimamo prav velike želje vztrajati. Pam nima dobesedno nobenega vzvoda v rokah, da prepriča Johna, naj gre z njo, naj ne zmrzne v ledenem objemu gore. Pa vendar ji uspe. Kako je to mogoče?
Trajalo je več kot sedem mesecev, da smo naposled uspeli izvedeti število zaposlenih družinskih članov. Podatki nazorno kažejo, da so naše domneve pravilne in da ZOA ne udejanja namena neodvisnega življenja, aktivnega vključevanja v družbo, pravice do samoodločbe/samodeterminacije in upravljanja za lastno osebno asistenco. Uporablja se kot socialni kolektiv, pomoč družini …
Elenea Pečarič
urednica Za-misli.si
Človeško življenje lahko razdelimo na 12-letna obdobja. Prvih 12 let si otrok. Nato si do 24. leta hormonska bomba. Po 36. se začneš zaznavno starati. Okoli 48. padeš v meno in krizo srednjih let. Pri 60-ih ti je vsak tehnološki napredek odveč, družbeni pa neumen. Do 72. te izpolnjujejo reči, za katere prej nisi imel časa. Potem se svet, v katerem imaš željo in voljo sodelovati, nezadržno oži. Od 84. boljkone čakaš na konec in upaš, da ne bo preveč bolelo. Pri 96. se nehaš boriti s tem, da se do tebe vedejo kot do otroka, ki ne sme imeti lastne volje, ker to ni dobro zanj. Pri 108-ih pa si – če je vse po sreči – že nekaj let mrtev.
Knjiga z naslovom Emotional Intelligence: Reaching Escape Velocity in the Digital Era (Rajagopalan Purushothaman, SAGE, 2021) je zelo zanimiva že zaradi naslova. Čustvena inteligentnost v obdobju, ko postaja svet vse bolj digitaliziran, je lahko bodisi vse bolj zastarela in nepomembna, saj digitalnim napravam težko pripisujemo čustveno inteligentnost, ali pa je radikalna in bo vse pomembnejša. Če je zastarela že sedaj, lahko postane predmet zgodovinskega raziskovanja in spraševanja, zakaj je bila nekoč pomembna – če je sploh bila. Če je radikalna, bodo potrebna nova razmišljanja, zakaj je potreba ljudi po samozavedanju, samoregulaciji, samomotivaciji, empatiji in socialnih veščinah onkraj potreb, na katere smo sicer navajeni in celo pričakujemo, da nam jih bodo pomagale digitalne naprave zadovoljevati. Mindfulness ali čuječnost kot pomembna razsežnost čustveno inteligentnih ljudi kajpak lahko podpira sočutje in krepi rezilientnost ljudi, toda prav zato se moramo vprašati, ali si vsega tega zares želimo, kajti nobene nujnosti ni, da je pobeg iz vsakdanje realnosti, v kateri se kopičijo obljube o vseživljenjskem zdravju, dobrih odnosih, poklicnem in osebnem uspehu ter sreči vsakega posameznika in vsake posameznice, smiseln in vreden tveganja. Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti, ki izide te dni, je tako morda povsem odveč, še preden je prišla iz tiskarne. Vtis je namreč, da sočutnih skupnosti bodisi ne potrebujemo bodisi bodo nastajale po nujnosti, ki ji ritem že sedaj narekujeta umetna inteligenca in posodobljena digitalizacija sveta, v prihodnosti pa ga bosta narekovali še bolj.
Deloval ni le kot psihiater ali kot strokovnjak za duševne motnje. Je to dejstvo pomembno? Je, če ga razumemo v okviru, v katerem je deloval. Deloval je v svetu, v katerem so ključna vprašanja o smiselnosti človeških eksistenc neposredno prepletena z vprašanji o alternativnem družbenem življenju in ukinjanju liberalnega individualizma, ki ga najbolje ponazarja sodobni kult individualizma. Ali živi vsak psihiater v takem svetu? Ne živi. Zakaj ne živi? Ker svetovi, v katerih živimo, niso le empirični, temveč so predvsem simbolni. In ne živijo vsi ljudje v istih simbolnih svetovih; živijo v različnih.
Številni ljudje verjamejo v astrologijo. V kaj natančno verjamejo? Verjamejo, da je astrologija duhovni obred. Ne mislijo, da zvezde in planeti in drugi objekti povsem določajo njihovo prihodnost in vedenje, trdijo pa, da je njen namen pridobivanje globljega vpogleda v sebe, v druge ljudi, v to, kar imamo ljudje med seboj. Ker je temu namenjena tudi psihoanaliza, se lahko vprašamo, ali je astrologija drugo ime za psihoanalizo; podobno se lahko vprašamo, ali je psihoanaliza morda zgolj drugo ime za astrologijo.
V sedaj že kultni seriji s pomenljivim naslovom Nasledstvo (Succession) spremljamo življenje družine Roy, ki nadzoruje orjaško medijsko in zabavno podjetje ter upravlja z njim. Pravzaprav spremljamo njihove groteskne in do absurda prignane medsebojne odnose, naddoločene z biznisom, zaradi katerega so nasledniki podjetja, ki ga vodi ostareli oče, Logan Roy (Brian Cox), bolj realistični zastopniki sodobnega spektakelskega in duhovno mrtvega elitnega življenja kakor filmski liki. Ko Logan nenadoma umre, smo priča skoraj neverjetnemu uprizarjanju žalovanja, zaradi katerega bi človek z zdravim razumom pomislil, da otroci dejansko žalujejo za mrtvim očetom, vendar je obenem že očitno, da je tudi patriarhova smrt zgolj novega preračunavanja vreden detajl v tragični zgodbi iz življenja neznansko bogatih elitnih ljudi, ki preprosto ne premorejo nobene vrednote več, saj je njihova življenja v celoti pogoltnila in povsem preobrazila kapitalistična logika nesrečno bogatih ljudi, ki živijo dobesedno življenja, v katerih nimajo nobenega smisla ne razkošna jahta, ne helikopter, s katerim se prevažajo sem in tja, ne flota izjemno dragih avtomobilov, s katerimi jih prevažajo sem in tja, ne milijarde dolarjev, s katerimi razmetavajo kot s papirčki, ne korporacija, ki je v njihovi lasti. So zgolj marionete v rokah sil, ki jih ne poznajo, ne razumejo in še najmanj obvladujejo, zato je grotesken celo izraz upravljavci.
»Top shop intervju« neke bivše lobistke, ki je sedaj postala ljubica, pardon, partnerka našega predsednika vlade. Dr. Golob je čisto padel v sceno in nam, po njegovem, »zelo prepričljivo« prodajal njeno zgodbo.