Kakšen smisel ima ukvarjanje s psihologijo v svetu sodobnih psihopolitik, kot jih imenuje Byung-Chul Han? Kaj pomeni psihologija v svetu, v katerem se vsi ukvarjajo z njo, saj se morajo, sicer psihopolitike ne bi imele nobenega smisla?
Kakšna je vrednost filozofije danes? Kakšen je smisel študija filozofije? Zakaj ni dovolj znanost ali različna področja znanja? Kaj nam lahko izobraževanje na področju filozofije ponudi, česar nam ne more ponuditi noben drug predmet?
Naj se še tako izobražujemo, se trudimo biti odprti za drugačne poglede in strpni do drugih mnenj, smo povečini še vedno obupno omejeni in ozkogledi celinski lokalpatrioti, prav nič boljši od vaških. Kot so oni prepričani, da je njihova dolina najboljši kraj za življenje z najboljšimi ljudmi na svetu, je večina belih izobražencev prepričana, da so Evropa, Nelatinska Amerika in Avstralija najboljši kraji za življenje z najboljšimi ljudmi na svetu.
Spomnim se, ko sem prvič strastno prebiral Marxova dela, saj je bil Marx izvrsten pisec z izpiljenim slogom pisanja, bogatim besednjakom in neverjetno širokim razgledom čez književnost, in premišljeval o pojmu odtujenost, ki ga je uporabljal in raziskoval. Ne mislim, da sem kaj dosti razumel, ker nisem, in da bi znal jasno povedati, kaj pomeni reči, da smo v sodobnih družbah ljudje odtujeni drug od drugega. Ali to pomeni, da včasih niso bili? Kakšni so neodtujeni odnosi? Kaj pomeni reči, da človek ni odtujen niti od sebe niti od drugih ljudi? In čemu bi bila odtujenost sploh problem? Kaj je torej hotel povedati Karl Marx, ko je razmišljal o človeški odtujenosti in pisal o njej?
V začetku oktobra smo ministru Luki Mescu poslali javno vabilo na preizkus v vlogi osebnega asistenta, saj je takrat potekala javna razprava o spremembah Zakona o osebni asistenci. Vabilu se sploh ni odzval in ga je povsem ignoriral. Morda misleč, da je bila to zgolj še ena od mojih trapastih provokacij in izzivov. Ne, to ni provokacija, ampak iskreno vabilo, da se preizkusi v tem, kar je kot pristojni resorni minister dolžan razumeti, o tem presojati in odločati tako politično kot tudi objektivno odgovorno. A o tem je potrebno imeti zavest, vest in razum, ki ga minister očitno ne premore. To je namreč ves domet in taktika Levice, ki zagovarja človekove pravice, pravice delavcev in dostojno plačilo za svoje delo, ter v zadnjem času tudi opolnomočenje žensk, ki smo tako nebogljene, da se moramo kar prepustiti, da nas zaščitijo. Vse na deklarativni ravni, s tihim prikimavanjem »Golobčkovim« politikam, ki gredo prav v nasprotno smer vsem njihovim lepim in plemenitim načelom. A realnost ni video igrica in prav tako poziranje na pravem protestu ob pravem času ne bo dovolj za ohranjanje volilne baze.
6.
razklane so tesnobe in razjasnjene zablode.
veter, ki prihaja izza gorov in se dotakne
umirajočih listov, razpiha vsak fantom v
obstoju, ki predolgo je stal na istem mestu.
da je tista tišina res glavni vladar, osvajalec in
odrešenik, ki jo opeva duo Simon in Garfunkel,
to prikazuješ na znaten, a ne silovit način. vdam se
pred tvojim obličjem in ti me povzdigneš do neba.
Včasih se zgodijo takšni posebni momenti, prelomni, drobni trenutki, kamor besede skorajda ne sežejo. Zgodi se v človeku nekaj redkega, trenutek, ko ve. Enostavno ve. Pri tem ne gre toliko za racionalno vedenje ali znanje kot tako. Na delu je nekaj močnejšega, bolj prodornega. Globok razmislek. Intuicija. Nenaden preblisk, ki je gradil in tlakoval pot dolgo pred tem prelomom, le zavest ni vedela.
V teh mračnih časih nevihtnih zatišij pred naslednjimi nevihtami mi eno boljših zabav ponuja Facebook stran Društva za zaščito polpismenih. Tam redno objavljajo pol- ali še manj pismene izdelke domačega in tujega izvora, obiskovalci strani pa jih na podobno pismen način seciramo in s tem drug drugemu nudimo še dodatno zabavo. Stran je rajski vrt človeške neumnosti, vesoljni potop pameti in smisla, aleksandrijska knjižnica dokazov, da je šolstvo pogorelo do tal. Tako neizrekljivo hudo je, da ti niti ne more več biti hudo; lahko se samo še zabavaš …
1.
rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,
ki utaplja trenutno umiranje sodobnih
mest, razlivanje nekih nepomembnosti.
spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,
naelektrenost, gibajoča se pod zgornjim
življenjem, da usahne v bioritem in se
spremeni v milo glasnost pomešano s krvjo,
prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.
Odnos večine politikov tega sveta do bombardiranja in raketiranja civilistov v Gazi proizvaja simptome, ki analitiku veliko povedo o stanju človeštva v tem trenutku, obenem pa povedo veliko tudi o preteklosti, saj simptomi po definiciji ne padejo nenadoma z neba, temveč imajo dolgo zgodovino, kar pomeni, da nam njihovo dešifriranje razkriva preteklost, mehanizme, ki jih omogočajo, omogoča pa nam tudi napovedovanje prihodnosti, kajti nosilci simptomov praviloma dolga leta ne zaznajo, da jih ustvarjajo, saj zagotavljajo ne le trpljenje, temveč tudi užitek, celo uživanje v trpljenju, zaradi katerega se simptomom niso pripravljeni odreči. Ker je vse skupaj predvsem nezavedno dogajanje, so analitiki, ki se lotijo dešifriranja simptomov, slej ko prej politi z gnojnico, ker jih njihovi nosili ne prepoznajo, zato bo še nekaj časa veljalo, da je Žižek povzročil v Frankfurtu škandal, ljudje, ki so škandalozno oziroma simptomalno poročali o njem, pa bodo nagrajeni s kako pohvalo, z dobrim mnenjem ali vsaj s trepljanjem po ramenu. Absurdnosti sveta se bodo nadaljevale in stopnjevale, kot sledi, trpljenja bo veliko, uživanja pa tudi.