V začetku oktobra smo ministru Luki Mescu poslali javno vabilo na preizkus v vlogi osebnega asistenta, saj je takrat potekala javna razprava o spremembah Zakona o osebni asistenci. Vabilu se sploh ni odzval in ga je povsem ignoriral. Morda misleč, da je bila to zgolj še ena od mojih trapastih provokacij in izzivov. Ne, to ni provokacija, ampak iskreno vabilo, da se preizkusi v tem, kar je kot pristojni resorni minister dolžan razumeti, o tem presojati in odločati tako politično kot tudi objektivno odgovorno. A o tem je potrebno imeti zavest, vest in razum, ki ga minister očitno ne premore. To je namreč ves domet in taktika Levice, ki zagovarja človekove pravice, pravice delavcev in dostojno plačilo za svoje delo, ter v zadnjem času tudi opolnomočenje žensk, ki smo tako nebogljene, da se moramo kar prepustiti, da nas zaščitijo. Vse na deklarativni ravni, s tihim prikimavanjem »Golobčkovim« politikam, ki gredo prav v nasprotno smer vsem njihovim lepim in plemenitim načelom. A realnost ni video igrica in prav tako poziranje na pravem protestu ob pravem času ne bo dovolj za ohranjanje volilne baze.
A to še ni vse. Ministru Mescu in predsedniku vlade Robertu Golobu se je očitno zelo mudilo, da se sprejme Zakon o spremembah Zakona o invalidskih organizacijah, ki določa Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) kot edinega predstavnika vseh invalidov, ki bo vodil ekskluzivni dialog z vlado. V proračunu za leti 2024 in 2025 je vlada že namenila 250.000 letno. Čemur smo se nekatere reprezentativne invalidske organizacije ostro uprle, a odgovora in odziva še vedno nismo prejeli.
Sedaj slišimo, da se verjetno od napovedanega predloga ZOA v tem letu ne bo nič spremenilo. Iskreno ne vemo, ali naj obupujemo nad nevzdržnim razmerami, ki gredo v prid slabim praksam in goljufivim izvajalcem osebne asistence.
Saj »fantiči« na MDDSZ nimajo nobene predstave, kje in kako postaviti meje možnega, mogočega in pravičnega. Ne razumejo niti razlike med dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco ter nimajo vizije za druge manjkajoče, nujno potrebne storitve na področju socialnega varstva.
A pritisk zainteresirane javnosti proti spremembam je tako velik, da so se ustrašili, saj ne premorejo argumentacije, ki bi razgalila trenutne neenakosti ter preštevilne zlorabe na področju osebne asistence. Saj nam je dobro znana naracija o ubogih invalidih, ki so priklenjeni na invalidske vozičke... Le-ta praviloma prevlada in zmaga, ne da bi se dejansko analiziralo stanje in primerjalo kvaliteto storitev ter njihovo vrednost. Dejansko pa je na trgu delovne sile osebnih asistentov vse manj in manj, saj je plačilo mizerno in podcenjeno. Tudi tukaj Ministrstvo ni prisluhnilo našim dolgoletnim predlogom, da se delo osebnih asistentov ovrednoteni na tri težavnostne stopnje glede na vrsto dela, ki ga opravljajo. Nekateri kandidati za osebne asistente nas najprej vprašajo »ali imamo koga, ki ni invalid« - samo po sebi zgovorno, kajne? Več kot polovica zaposlenih asistentov pa je družinskih članov; kar 4.000 od skupno 8.000 osebnih asistentov so mamice, očkoti, partnerji in drugi ožji družinski člani. Socialna bomba, ki bo prej ali slej počila in za seboj pustila še dodatne »umetno ustvarjene socialne probleme«. Npr. družine, v katerih sta oče in mati zapustile trg dela, da sta se oba zaposlila kot osebna asistenta svojemu sinu. Sin zaradi pljučnice umre in oba postaneta brezposelna in težje zaposljiva.
Plača »zunanjih« osebnih asistentov pa se z inflacijo drastično znižuje. Urna postavka po »metodologiji MDDSZ« že dolgo ne pokrije več vseh obveznih izdatkov, ki smo jih kot izvajalci dolžni izplačevati osebnim asistentom pri uporabnikih s težjimi oblikami hendikepa, saj krepko presegajo krite urne postavke.
Naša vizija Zakona o osebni asistenci je bila nenazadnje tudi v večji emancipaciji žensk, ki bi izstopile iz tradicionalno pričakovane vloge tistih, ki so »dolžne« poskrbeti za člane svoje družine. Pravico imajo, da si ustvarjajo svojo kariero in so enakopravne, ne pa kot žrtve in oskrbovalke družinskih članov, ker drugače ne gre. A zgodilo se je prav nasprotno, česar nismo pričakovali in želeli. In prav nekatere »mamice« so sedaj tudi najbolj agresivne in problematične, ne zmorejo in ne znajo ločiti sebe v vlogi matere in v vlogi osebne asistentke. Posledično se nad samim uporabnikom izvaja dodatni pritisk in ujetost v vlogi oskrbovanega invalida.
Prav tako je bila v naši viziji emancipacija in avtonomnost uporabnikov v odnosu ne zgolj do institucij, ampak tudi do družine. Tudi tukaj v veliki večini nismo naredili ključnega premika, kar je verjetno pogojeno z našo dokaj nazadnjaško ali tradicionalno kulturo razumevanja drugačnosti.